VDSS Sodba Psp 55/2026 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po sami naravi stvari lahko odločitev sodišča temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Predmet sodne presoje v socialnem sporu je zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Iz tega logično izhaja, da lahko sodišče sicer izjemoma, kot je to v konkretnem primeru, ko se je bolezensko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe nadaljevalo še naprej, odloči z upoštevanjem dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo samo, to je na podlagi glavne obravnave, ne pa (le) z upoštevanjem dejanskega stanja, podanega do dokončne odločbe. Odločitev sodišča v socialnem sporu lahko temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 17. 2. 2025. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 16. 3. 2025 do zaključka glavne obravnave 17. 12. 2025.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi pristranskega postopka, kršenja pravice do učinkovitega pravnega sredstva, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in neupoštevanja izvedenskega mnenja. Na prvem naroku je sodišče zahtevalo ponovno postavitev tožbenega zahtevka brez kakršnegakoli pravnega pojasnila. Podan je bil zahtevek, da tožnik začasno nezmožnost za delo uveljavlja do glavne obravnave oziroma najmanj do pravnomočne končne sodbe sodišča, čemur pa sodišče ni sledilo, temveč je upoštevalo zgolj zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo do glavne obravnave.

Posledično mu je skrajšalo bolniški stalež v korist nasprotne stranke. Tudi sodnemu izvedencu je določilo pristranski časovni okvir glede ugotavljanja razlogov za bolniški stalež, in sicer samo do glavne obravnave. Sodišče sicer samo v 11. točki obrazložitve povzema pisno dopolnitev mnenja, iz katere izhaja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje, po zadnji odločbi ZPIZ iz leta 2022, bistveno spremenilo in da je tožnik do ponovne ocene preostale delazmožnosti za delo začasno nezmožen. Sodišče navedene ugotovitve sodnega izvedenca ni upoštevalo.

Izvedenec je v mnenju z dne 30. 7. 2025 podal ugotovitev, da gre za trajno nezmožnost za delo varnostnika. Zaključek glavne obravnave ne predstavlja končnega roka, do kdaj je pri tožniku bilo potrebno zdravljenje s pripadajočo bolniško odsotnostjo. Za ta spor niso bila odločilna vprašanja v zvezi z njegovim delovnim mestom, temveč je bilo ključno, da je šlo v primeru tožnika za težko nevrokirurško operacijo glave, za katero je bil predviden daljši bolniški stalež po intenzivni negi, ki ga je določila komisija ZZZS in med katerim niso dovoljena nobena dela ali kakršnekoli dejavnosti.

Zapisniki obeh obravnav so pomanjkljivi, razen tega so bili med postopkom tudi zamenjani porotniki, na kar tožnik ni bil opozorjen. Tožnik je predlagal, da se zasliši tudi zdravnike, ki so odločali v postopku pri tožencu, vendar je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. Tožnik meni, da je bil s tem kršen postopek. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, kako je potekal postopek v zvezi z izdajo izpodbijanih odločb toženca. Organi so bili seznanjeni s tem, da je bil naročen na nevrokirurško operacijo anevrizme na glavi. Pojasnjen jim je bil tudi potek operacije s pooperativnim časom do naročene prve kontrole nevrokirurga, ki se običajno izvaja po treh mesecih.

Že v tožbi je priložil tudi odpustno pismo UKC ter datum kontrole pri nevrokirurgu 20. 5. 2025. Tožniku se očita, da bi se moral po operaciji dogovoriti z osebnim zdravnikom za vložitev zahteve za dodatni bolniški stalež (kateri je bil z odločbo predhodno že zavrnjen), kar pa po vloženi tožbi ni mogoče. Nenazadnje sam niti ne želi bolniškega staleža do predstavitve invalidski komisiji, temveč zgolj in samo do končne pravnomočne sodbe sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da ugotovi začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 16. 3. 2025 do končne pravnomočne sodbe sodišča oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje pred drugim senatom.

Naknadno je tožnik sodišču posredoval tudi dodatna pojasnila v zvezi s pritožbo toženca, ki jo v celoti zavrača.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tudi toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnik v tožbi predlagal, da se začasna nezmožnost za delo ugotovi do 31. 5. 2025. Na naroku za glavno obravnavo pa je predlagal, da se ugotovi do zaključka glavne obravnave. Sodišče je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec se s tako odločitvijo ne strinja, saj imenovani zdravnik z izpodbijano odločbo tožniku ni zaključil bolniškega staleža, temveč je tožnika poučil, da mora njegov osebni zdravnik v primeru, če oceni, da je tožnik še nadalje nezmožen za delo, predlagati ponovno oceno delazmožnosti.

Tožnik omenjenega napotila ni upošteval, temveč je zoper odločbo vložil pravna sredstva. Toženec se pri tem sklicuje na določbo 245. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ), 1 kjer je določeno, da mora imenovani zdravnik v primeru, če je zavarovanec začasno nezmožen za delo dalj časa, odločiti o njegovi delazmožnosti praviloma vsaka 2 meseca, razen če že vnaprej oceni, da bo upravičena odsotnost od dela trajala dalj časa. V 235. členu Pravil OZZ pa je določeno, da osebni zdravnik, če meni, da so še podani razlogi za začasno zadržanost od dela, o kateri odloči imenovani zdravnik, napoti zavarovanca k imenovanemu zdravniku vsaj 5 dni pred iztekom začasne zadržanosti od dela.

Da sta izpodbijani odločbi imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije pravilni in utemeljeni, potrjuje tudi mnenje sodnega izvedenca, ki je v dopolnilnem mnenju dodal, da v konkretnem primeru, kjer je pred ponovno oceno preostale delazmožnosti pomemben zaključek predvidenega operativnega zdravljenja, ni neutemeljeno spremljanje stanja vsaka 2 meseca. Izvedenec tudi ni ugotovil utemeljenih razlogov, zaradi katerih tožnik ne bi mogel k osebnemu zdravniku oziroma mu sporočiti razlogov za zadržanost. Tožnik se je sam odločil, da ne bo ravnal v skladu z napotili imenovanega zdravnika in ne bo uveljavljal nadaljnje začasne nezmožnosti za delo po predpisanem postopku.

Bolniški stalež po 15. 3. 2025 ni bil podaljšan zaradi njegove lastne odločitve. Sodišče se do omenjenega ni opredelilo in je s tem zagrešilo kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), 2 saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer že omenjeni določbi 235. in 245. člena Pravil OZZ. Posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče povsem spregledalo ugotovitev sodnega izvedenca, da je bil tožnik v času, ko bi moral njegov osebni zdravnik podati predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje začasne nezmožnosti za delo, zmožen kontaktirati osebnega zdravnika in mu sporočiti razloge za zadržanost.

O obdobju za čas po 15. 3. 2025 dalje toženec tudi še ni odločal z dokončno odločbo. V tem primeru bi moralo sodišče tožbo zaradi neobstoja procesne predpostavke zavreči. Tudi sicer je tožnik s pritožbo v predsodnem postopku uveljavljal začasno nezmožnost za delo le do 30. 4. 2025, zato bi sodišče v tem postopku lahko presojalo tožnikovo začasno nezmožnost za delo kvečjemu do tega datuma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v obeh pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1) 3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

K pritožbi tožnika Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 17. 2. 2025. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 2. 2025. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik v času od 1. 2. 2025 do 15. 3. 2025 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Iz drugega odstavka navedene odločbe pa izhaja, da v primeru, če osebni zdravnik oceni, da je zavarovanec začasno nezmožen za delo tudi po datumu, ki je naveden v prvem odstavku izreka odločbe, je dolžan imenovanemu zdravniku posredovati ponovni predlog za obravnavo tožnikove morebitne nadaljnje začasne nezmožnosti za delo in predlogu priložiti ustrezno medicinsko dokumentacijo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik od 1. 10. 2018 zaposlen za polni delovni čas in da opravlja poklic varnostnika ter da je delovni invalid. Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 26. 8. 2022 je bila tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 50 % in bolezni 50 %, priznana pravica do dela na drugem delu, kjer bo opravljal fizično lažje delo pretežno sede, brez daljše hoje in stoje, brez hoje po neravnem terenu, stopnicah ali lestvi in v dnevnih izmenah, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 4. 2022 dalje. Kot je izpovedal tožnik, naj bi bolniški stalež trajal že 5 let. Imel je operacijo anevrizme na glavi, zdravi pa se tudi pri psihiatru, kardiologu, ortopedu in nevrokirurgu. Po odločbi ZPIZ z dne 26. 8. 2022 ni bil razporejen.

Sodišče je zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca specialista MDPŠ, ki je podal pisno izvedensko mnenje, sodišče pa ga je tudi zaslišalo. Sodni izvedenec je ugotovil, da je bil tožnik zaradi operacije možganske anevrizme, ki je bila opravljena v mesecu februarju 2025 in pa zaradi psihičnih težav začasno nezmožen za delo in sicer vse do zaključka glavne obravnave. Po mnenju sodnega izvedenca tožnik za delo varnostnika v skladu s podanimi omejitvami z dne 26. 8. 2022 ni več zmožen in je potrebna čimprejšnja ponovna ocena preostale delazmožnosti v novem postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo datum glavne obravnave kot ključen datum do katerega sodišče presoja predmetno zadevo.

Predmet presoje sta bili izpodbijani odločbi toženca. Sodišče lahko presoja dejansko stanje le do zaključka glavne obravnave. Dejansko stanje po zaključku glavne obravnave je namreč novota, o kateri mora najprej odločiti toženec, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče brez pravne podlage prevzelo njegove pristojnosti. Kot izhaja iz sodne prakse 4 sodišče v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, to je na glavni obravnavi, ugotavlja dejansko stanje, relevantno za odločitev v sporni zadevi. Po sami naravi stvari lahko odločitev sodišča temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče do zaključka glavne obravnave. Predmet sodne presoje v socialnem sporu je zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta (prvi odstavek 72. člena ZDSS-1). Iz tega logično izhaja, da lahko sodišče sicer izjemoma, kot je to v konkretnem primeru, ko se je bolezensko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe nadaljevalo še naprej, odloči z upoštevanjem dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo samo, to je na podlagi glavne obravnave, ne pa (le) z upoštevanjem dejanskega stanja, podanega do dokončne odločbe. Iz obrazloženega izhaja, da lahko odločitev sodišča v socialnem sporu temelji le na dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave. V konkretnem primeru je torej ključen datum 17. 12. 2025. Sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi presojalo stanje po navedenem datumu in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo določb postopka. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da je tožnik na naroku dne 4. 6. 2025 oblikoval tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe toženca ter na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 16. 3. 2025 do zaključka glavne obravnave. Prav tako ni podana kršitev s tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zdravnikov, ki so sodelovali pri izdaji izpodbijanih odločb toženca. Sodišče je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo začasno nezmožnost za delo vse do zaključka glavne obravnave. Tudi glede sestave senata sodišče ni kršilo določb postopka. Sestava senata se je sicer zamenjala, vendar je sodišče prve stopnje na naroku dne 17. 12. 2025 pravilno postopalo s tem, ko je zaradi spremenjenega senata obravnavo začelo znova, kar vse izhaja tudi iz razpravnega zapisnika.

K pritožbi toženca Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi izpodbijane sodbe niso niti nejasni niti sami s seboj v nasprotju. Sodišče je pojasnilo, da je presojalo izpodbijani odločbi toženca, s katerima je bilo ugotovljeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo v času od 1. 2. 2025 do 15. 3.2025. Ugotovitev tožnca se je nanašala na negotova bodoča dejstva. Tožnik ni čakal na iztek že odobrene začasne nezmožnosti za delo, temveč je menil, da je odločitev toženca nepravilna in nezakonita in da obstajajo razlogi, zaradi katerih je potrebno bolniški stalež podaljšati, zato je zoper dokončno odločbo vložil tožbo. Za odločitev v tej zadevi ni odločilno, da se tožnik ni obrnil na svojega osebnega zdravnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi po 15. 3. 2025 podano zdravstveno stanje (operacija anevrizme in duševne težave), zaradi katerega je bil tožnik začasno nezmožen za delo vse do zaključka glavne obravnave 17. 12. 2025.

Pritožbene navedbe, da z drugostopenjsko odločbo toženca v zvezi z odločbo imenovanega zdravnika bolniški stalež s 15. 3. 2025 ni bil zaključen, so neutemeljene. V odločbi je bil določen datum 15. 3. 2025. Po tem datumu bi bil stalež sicer lahko v novem postopku odobren, če bi osebni zdravnik začel nov postopek. Tak postopek pa ni bil začet. V tem primeru sodišče ni imelo nobene podlage, da bi tožbo za čas po 15. 3. 2025 zavrglo, saj glede obdobja po 15. 3. 2025 ni tekel noben postopek pri tožencu.

Glede obsega presoje pa je pritožbeno sodišče že v okviru pritožbe, ki jo je vložil tožnik, opozorilo na sodno prakso pritožbenega sodišča (Psp 408/2005 z dne 25. 1. 2007). Sodišče je odločilo v okviru svojih pristojnosti in ob ugotovitvi, da je bila izpodbijana dokončna odločba nepravilna in nezakonita, navedeno odločbo utemeljeno odpravilo ter ugotovilo, da je bil tožnik zaradi bolezni začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 16. 3. 2025 do zaključka glavne obravnave 17. 12. 2025. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo materialno pravo, saj je časovna omejitev določena za imenovanega zdravnika, ne pa za sodišče. Nenazadnje pa lahko tudi imenovani zdravnik, skladno z 245. členom Pravil OZZ, odloči o daljši začasni nezmožnosti za delo, če oceni, da bo upravičena odsotnost od dela trajala dalj časa. V času po 15. 3. 2025 ni bil začet nov postopek za podaljšanje bolniškega staleža, zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zadevo glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo na glavni obravnavi. Gre namreč za iste zdravstvene težave, ki so narekovale ugotovitev začasne nezmožnosti za delo v predsodnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo tako pritožbo tožnika kot tudi pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

3 Ur. l. RS, št. 2/2004.

4 Glej Psp 408/2005 z dne 25. 1. 2007.