VSLJ Sodba I Cp 962/2025 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se zamudna sodba v izpodbijanem delu potrdi.

[JEDRO]

Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca.

Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) znižalo kupnino po prodajni pogodbi SV 181/2022 z dne 16. 3. 2022, sklenjeni med pravdnima strankama pred notarko, za 34,88 %: s 129.000 EUR na 84.000 EUR; (II.) naložilo toženki, da tožnici v 15 dneh plača 45.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2024; za zahtevano plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2022 do 13. 6. 2024 je (III.) tožbeni zahtevek zavrnilo in (IV.) sklenilo, da toženka krije vse stroške postopka.

V pravočasni pritožbi zoper I., II. in IV. točko sodbe toženka uveljavlja kršitev materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Navaja, da ni prejela tožbe v odgovor. Vročilnica z dne 13. 12. 2024 ni podpisana, pogoji za izdajo zamudne sodbe zato niso izpolnjeni. Nato opozarja, da sta podpisa na povratnicah z dne 13. 12. 2024 (tožba) in z dne 10. 2. 2025 (sodba) različna. Podpis na povratnici z dne 13. 12. 2024 ni tožničin: datum ni čitljiv, poleg tega je podpis pomanjkljiv, saj ni črke "t". V času od 10. 12. do 22. 1. 2025 je bila toženka pri svoji sestri na Reki in o pisanju ni bila obveščena, vročitev prav tako ni mogla biti opravljena ne kateremu od polnoletnih družinskih članov. 13. 12. 2024 je bila doma edino toženkina mld. vnukinja A., ki je verjetno prevzela pisanje, nato pa ga pustila med reklamami in je bilo vrženo v koš, saj toženka pisanja po prihodu domov ni dobila. Zaradi kršitve pravil o vročanju je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju toženka oporeka pravilni uporabi materialnega prava in navaja, da ni dobila opomina z dne 22. 4. 2024, ki tudi ni priložen tožbi, zaradi česar iz trditev in dokazov ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ker ni priložen opomin, je sporna pravočasnost tožbe, kar je materialna predpostavka - kršena je določba prvega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika 1 (v nadaljevanju: OZ), ki določa prekluziven rok za tožbo. Sodba pa se tudi opira na dokaze, ki jih ni v spisu (ni opomina).

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na 318. člen Zakona o pravdnem postopku 2 (v nadaljevanju: ZPP) in ugotovilo, da so izpolnjeni vsi tam našteti pogoji za izdajo zamudne sodbe. Ne drži pritožbena trditev, da vročilnica z dne 13. 12. 2024 ni podpisana - že sama pritožba namreč v nadaljevanju potrjuje, da je na njej podpis, a trdi, da ni toženkin. Za dokaz te trditve pa toženka ne predlaga drugega dokaza kot le vpogled v spis. Tožnica je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila na stališče, ki ga je zavzelo VS RS v zadevi II Ips 256/2013, da višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Toženka dokaza z izvedencem ni predlagala, sodišče samo pa nima znanja, s katerim bi lahko presojalo istovetnost podpisov na različnih vročilnicah. Zato zaključek ne more biti drugačen, kot da toženka ni uspela ovreči podatka z vročilnice (ki je javna listina), da ji je bila tožba v odgovor vročena 13. 12. 2024.

Nadalje je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na nesklepčnost tožbe. Za sklepčnost zadošča, da tožeča stranka poda dejstveno podlago, iz katere izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa, da je predložen tudi dokaz. Institut zamudne sodbe je nesporno izraz afirmativne litiskotestacije. Vzpostavlja se absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek. 3 Iz tega izhaja logična posledica, da za sklepčnost tožbe dokaz ni potreben: priznanih dejstev se namreč ne dokazuje (prvi odstavek 214. člena ZPP). Tako je iz tožbe mogoče ugotoviti, da je tožnica na toženko 22. 4. 2024 naslovila navadno in priporočeno pošiljko, kjer ji je postavila rok 8 dni, da si ogleda napako in nadaljnji rok 45 dni, da jo odpravi, ker pa se toženka na poziv ni odzvala, je za odpravo napake angažirala podjetje, ki opravlja sanacijo stanovanja. Taka trditev tudi brez predložitve poziva, na katerega se tožnica sklicuje, zadošča za sklepčnost tožbe. Prav tako izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da se sklicuje na dokaze, ki jih ni v spisu. Sodišče prve stopnje le izhaja iz trditvene podlage tožnice (za katero se zaradi nevložitve odgovora na tožbo domneva, da jo je toženka priznala), pri čemer omenja tudi poslani opomin. Trditev, da opomina toženka ni prejela, pa pomeni nedovoljeno pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 338. člena ZPP).

Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Uradni list RS, št 83/2001, s spremembami.

2 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

3 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 318. členu, 3. knjiga, GV založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 91.