VSRS Sodba I Up 107/2026 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 660/2026-16 z dne 8. 4. 2026 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna. Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s svojo sodbo (I. točka izreka sodbe in sklep) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-534/2026/6 (1221-03) z dne 30. 3. 2026. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi preprečevanja ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, oziroma, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna za čas od 28. 3. 2026 od 19.00 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 28. 6. 2026 do 19.00, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so za izrek ukrepa omejitve gibanja izpolnjeni pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Presodilo je tudi, da je izrečen ukrep nujen in sorazmeren.

Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik je v pritožbi sicer uvodoma navedel, da s pritožbo izpodbija "odločbo sodišča prve stopnje v celoti in sicer v 1. in 2. točki izreka". Vendar pa tako iz vsebine pritožbe kot tudi formulacije pritožbenega predloga izhaja, da izpodbija samo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegove tožbe. Zato je Vrhovno sodišče štelo, da pritožnik vlaga pritožbo le zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), ne pa tudi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izdajo začasne odredbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne oporeka vsebinski presoji sodišča prve stopnje niti glede vprašanja uporabe materialnega prava (84. člena ZMZ-1) niti glede ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za sprejeto odločitev. V pritožbi navaja le, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da to pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 75. členom ZUS-1. Poudarja, da ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da naj bi bile določbe ZMZ-1, ki dopuščajo odvzem prostosti, protiustavne, bi moralo sodišče predpis spregledati in tožbi ugoditi. V zvezi s tem navaja, da bi moralo sodišče tožbi ugoditi zato, ker je zavzelo stališče, da ukrep sloni na zakonu, ki določbe o odvzemu prostosti nima (38. in 39. točka obrazložitve), zaradi česar izpodbijani ukrep temelji na uredbi.

Navedene pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. 1 Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna.

Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišča prve stopnje je v svoji sodbi sicer zapisalo svoje stališče o tem, da z vidika ureditve pridržanja iz Direktive s sprejemu 2013/33 2 ureditev ZMZ-1 ni ustrezna, vendar pa je ob tem jasno zapisalo, da tudi taka napaka ni razlog, da bi sodišče v tem primeru tožbi ugodilo. Prav tako je v citiranem delu obrazložitve tudi izrecno zavrnilo nadaljnji tožbeni ugovor glede nezakonitosti pridržanja in navedlo, da podlaga za pridržanje ni uredba kot podzakonski akt v Republiki Sloveniji (38. in 39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato odločitev o zavrnitvi tožbe tem razlogom ne nasprotuje in zatrjevana kršitev očitno ni podana.

Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ki bi vodili do drugačne odločitve v zadevi, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 V naši ustavni ureditvi sodišče neustavnega zakona pač ne more spregledati, prav tako pa tudi ne predpisov Evropske unije.

2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).