Supreme Court dismisses appeal on property rights claim, ruling three-year limitation period is objective and starts upon completion of construction.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica, ki je v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) gradila na zemljišču, na parcelah 26/3 in 26/6, k. o. ..., ki sta v solasti toženk, je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na podlagi pravila o gradnji na tujem zemljišču.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo, da je tožnica lastnica tistega dela parcel 26/3 in 26/6, obe k. o. ..., ki predstavlja stavbišče in pripadajoče funkcionalno zemljišče k stanovanjskemu objektu, ki je v izvedeniškem mnenju in v skici z dne 2. 3. 2023 označen z rezerviranima parcelnima številkama 26/12 in 26/13, obe k. o. ..., ter se v zemljiški knjigi pri vsakokratnem lastniku prej navedenih parcelnih številk vpiše lastninska pravica na ime tožnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prve in druge toženke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložili predlog za dopustitev revizije, v katerem zastavlja naslednja vprašanja:

Ali je triletni rok iz petega odstavka 25. člena ZTLR prekluzivni in objektivni rok, ki začne teči z dokončanjem gradnje na tujem zemljišču, ne glede na subjektivno vedenje lastnika zemljišča o njegovem lastništvu?

Ali je dopustna razlaga petega odstavka 25. člena ZTLR, po kateri triletni rok za lastnika zemljišča, ki ne ve, da je lastnik zemljišča, sploh ne začne teči, zaradi česar se institut gradnje na tujem ne uporabi in graditelj lastninske pravice ne more pridobiti?

Ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri uporabi petega odstavka 25. člena ZTLR subjektivno vedenje lastnika zemljišča o njegovem lastništvu štelo za pravno odločilno okoliščino za začetek teka triletnega prekluzivnega roka in za nastop pravnih učinkov instituta gradnje na tujem, če zakon takšnega pogoja ne določa?

Ali je pritožbeno sodišče odločilo pravilno s tem, ko je publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo po 6. členu ZZK-1 razlagalo zgolj kot možnost seznanitve s pravicami in pravnimi dejstvi, in ne kot neizpodbitno domnevo vedenja o pravicah in pravnih dejstvih, ki učinkuje erga omnes?

Ali je učinkovanje publicitetnega učinka vpisa v zemljiško knjigo po 6. členu ZZK-1 odvisno od subjektivne poštenosti osebe, ki se nanj sklicuje pri uveljavljanju tožbenega zahtevka na podlagi 25. člena ZTLR, ali publicitetno načelo na splošno in objektivno učinkuje za vse?

Ali je odločitev sodišča materialnopravno pravilna?

Ali zaključek drugostopenjskega sodišča, da tožnica naj ne bi bila poštena v smislu uporabe 6. člena ZZK-1, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP?

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).