VSLJ Sklep III Cp 952/2026 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženca sama nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja.

Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.

Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Ozadje zadeve

Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta nekdanja zunajzakonska partnerja in starša hčera, starih 7, 15 in 16 let. Nasprotnemu udeležencu je bilo z odredbo policije oziroma preiskovalne sodnice za 15 dni prepovedano približevanje predlagateljici (njenemu delovnemu mestu in prebivališču) in nadlegovanje po komunikacijskih sredstvih. Po izteku prepovedi ukrep ni bil podaljšan. Zato se je nasprotni udeleženec 5. 12. 2025 vrnil domov - v hišo, ki sta jo zgradila skupaj s predlagateljico in kjer živijo tudi predlagateljica in hčere. Predlagateljica je 30. 12. 2025 sprožila ta nepravdni postopek in predlagala izrek ukrepov po 19. in 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).

Odločitev sodišča prve stopnje

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice. Nosilni argument sodišča je, da je predlagateljica v stiski zaradi nerazrešene družinske situacije in s tem povezanimi konflikti med udeležencema, a da v upoštevnih 6 mesecih pred vložitvijo predloga ni izkazano nasilje, ki bi ji povzročalo občutke ogroženosti, strahu oziroma podrejenosti in niti ob upoštevanju preteklih ravnanj nasprotnega udeleženca ni izkazana verjetnost prihodnjega nasilja.

Pritožba in odgovor nanjo

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz "vseh pritožbenih razlogov". Zmotno naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo, določenih okoliščin naj ne bi ugotovilo oziroma jih upoštevalo, sklepu naj bi manjkali nekateri razlogi o odločilnih dejstvih. Opozarja na svoj "osnovni in največji očitek", da je nasprotni udeleženec predlagateljici zagrozil z ubojem (nje in njenega ljubimca), ko ga je 21. 9. 2025 seznanila z zdravstvenim stanjem hčere, in da je to novembra ponovil. Zavrnitev predloga je tako po njenem materialno pravno napačna glede na prejšnje vedenje nasprotnega udeleženca (spolno nasilje in nadzorovanje) ter dejstvo, da je zaposlen v vojski in predlagateljico še vedno krivi za hčerino bolezen, jo obtožuje prešuštva in ji pripisuje narcistično motnjo ter tudi glede na mnenje CSD o predlagateljičini ogroženosti.

Z dokazi - izjavami prič, skladnimi z njeno lastno izpovedjo - naj bi predlagateljica "v popolnosti dokazala" obstoj neposredne grozeče nevarnosti, ki terja ugoditev predlogu. Predlagateljica opozarja, da je nasprotni udeleženec še ob zaslišanju ponovil svoje videnje patoloških znakov predlagateljice; izjavil, da bi bilo dobro, da se kdo zamisli, kaj bo iz tega sledilo; da če se tukaj ne bo rešilo, se bo reševalo, da ga pri 55-ih ne bo nekdo vlekel na sodišče; ter da bo nabavil orožje, ki ga ima sicer tudi v službi. Neutemeljeno in "v nasprotju z izvedenimi dokazi" je stališče sodišča, da med udeležencema ni bilo podrejenega razmerja, da predlagateljica lahko finančno shaja in da v zadnjem letu ni bilo ne fizičnega ne spolnega nasilja.

Napačno je stališče, da odločitev nasprotnega udeleženca prispevati zgolj 300 EUR mesečno ni ekonomsko nasilje. Fizično in spolno nasilje, zasledovanje, nadzorovanje in izpadi ljubosumja naj bi bili natančno opisani z izpovedjo predlagateljice, ki je grožnji z ubojem vzela resno. Popolnoma naj bi izostali dokazna ocena in obrazložitev glede izjav prič A. A., delavcev CSD in zdravstvene dokumentacije; od tam po prepričanju predlagateljice izhaja psihična in fizična prizadetost predlagateljice kot žrtve nasilja in njena s tem povezana bolniška odsotnost zaradi tesnobe in nespečnosti.

Pri oceni, da vzrok za predlagateljičini stisko in izčrpanost ni enostranski psihični pritisk nasprotnega udeleženca, naj bi sodišče zanemarilo kontinuirano predhodno anamnezo družinskega dogajanja in prevlado nasprotnega udeleženca na ekonomskem, čustvenem in psihičnem nivoju, dejstvo (zmožnosti) njegove oborožitve in njegovo odzivanje na sogovornikovo nestrinjanje. Nevzdržno in življenjsko ogrožujoče je po njenem bivanje z nasprotnim udeležencem in se mu umikati, ko se pojavi doma, in samozaščitno ves čas nositi pri sebi telefon.

Zavrnitev predloga po njenem ni z ničimer argumentirana, sodišče se ni opredelilo do razgovora CSD z nasprotnim udeležencem (ki naj bi opisovalo ravnanje in vedenje nasprotnega udeleženca). Prav tako sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem psihološke stroke, ki ga je predlagateljica predlagala za primer dvoma o obstoju elementa ogroženosti in ocene verjetnosti izpovedb o psihičnem, spolnem in ekonomskem nasilju.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

Pritožba ni utemeljena.

Pri presoji, ali je nesprejemljivo ravnanje nasprotnega udeleženca takšne narave, da nujno terja represivno intervencijo države - ta bi v danih okoliščinah pomenila poseg v domovanje nasprotnega udeleženca, je sodišče skrbno raziskalo dejansko stanje. To in miselni tok, zaradi katerega je predlog zavrnilo, je sodišče dovolj utemeljilo v obrazložitvi sklepa.

Dolžnost obrazložitve se razteza na pravno odločilno gradivo. Predlagateljica ne utemelji, zakaj bi med takšno spadal zapis razgovora CSD z nasprotnim udeležencem o "ravnanju in vedenju nasprotnega udeleženca", ki ga predlagateljica ne konkretizira. Smiselno enako velja za očitek o tem, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi priče A. A. Ta priča je namreč večinoma izpovedovala o tem, kar ji je zaupala predlagateljica - to pa je sodišče spoznavalo na kakovostnejši, neposredni način, to je z zaslišanjem predlagateljice same. Do tistega, kar je A. A. zaznala neposredno (pošiljanje sporočil), se je sodišče dovolj opredelilo (11. točka obrazložitve). Ocena CSD o predlagateljičini ogroženosti je izdelana na podlagi dojemanja in občutenja predlagateljice, torej ne da bi CSD slišal tudi nasprotnega udeleženca in z dokazi preverjal resničnost dogajanja. Zato pomen izsledkov CSD za odločanje sodišča nima teže, ki jim jo pripisuje predlagateljica, podobno kot velja za izvida predlagateljičine psihiatrinje. Čemur pravi pritožba izostanek dokazne ocene in obrazložitve zaslišanih delavcev CSD, ki so izdelali oceno predlagateljičine ogroženosti, in njene zdravstvene dokumentacije (dveh psihiatričnih izvidov), pa je vsebinsko gledano pritožničino nestrinjanje z vrednotenjem sodišča. Gre za polemiko predlagateljice o tem, ali dejstva, ki jih je sodišče sicer štelo za resnična (to so dejanja nasprotnega udeleženca in predlagateljičino trpljenje zaradi njih), sama zase oziroma v končnem seštevku pomenijo to, kar v njih vidi pritožnica (in kar naj bi v njih videli delavci CSD ter kar po mnenju predlagateljice izhaja iz izvidov predlagateljičine psihiatrinje), namreč elemente nasilja, kot jih opredeljuje 3. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). A pravno (o)vrednotenje pomena teh ravnanj je stvar presoje sodišča, ne mnenja oseb, ki so imele zunaj postopka stik z enim od udeležencev. O pravilnosti te presoje se pritožbeno sodišče izreka v nadaljevanju.

Prav tako za oceno, ali pomeni dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, ogroženost predlagateljice (še manj, ali je verjetna njena izpoved o psihičnem, spolnem in ekonomskem nasilju), ni treba posebnih strokovnih znanj. Zato dokaza z izvedencem psihološke stroke sodišče prve stopnje v tem nujnem in hitrem postopku upravičeno ni izvedlo.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju prav upoštevalo namen zaščite žrtev nasilja po ZPND. Ta ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na četrti odstavek 22.b člena ZPND, prav upoštevalo, da je za izrek ukrepov ključno dogajanje v času šestih mesecev pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo izrek ukrepov po ZPND.

Sodišče prve stopnje je prav poiskalo občutljivo mejo med tistimi po sebi nevrednimi in bolečimi dejanji, za katera je razumno pričakovati, da jih avtonomni posamezniki razrešujejo sami (denimo z razhodom, razdelitvijo premoženja in s tem povezano ločitvijo domovanja), in onimi, ki to presegajo (ker povzročijo ogroženost, strah, podrejenost in ponižanost žrtve družinskega nasilja) in je zato nujna represivna intervencija po ZPND. Pritožba se v bistvenem osredotoča na grožnji nasprotnega udeleženca z ubojem predlagateljice in njenega domnevnega ljubimca, ki naj ji sodišče prve stopnje ne bi odmerilo prave teže. Ti dejanji sta se zgodili v času 6 mesecev pred vložitvijo predloga. Da sta izrečeni grožnji obče nesprejemljivi in da sta predlagateljici povzročili stisko, gotovo drži in enako je štelo tudi sodišče prve stopnje. Za oceno, da ti dejanji ne pomenita ogroženosti predlagateljice in potemtakem ne terjata zaščitnih ukrepov po ZPND, je bil odločilen celotni kontekst teh dveh izrečenih groženj, kot ga je zanesljivo ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki ga predlagateljica ne izpodbija (večidel te ugotovitve sodišča temeljijo prav na njenem procesnem gradivu).

Najprej ožji kontekst. Nasprotni udeleženec je to prvič izrekel, ko ga je predlagateljica obvestila o zelo resnem zdravstvenem stanju hčere (ko ji je izrekel, da bo, če se hčeri kaj zgodi, ubil njo in njenega ljubimca). In drugič, kot izhaja iz izpovedi predlagateljice, dober mesec zatem, ko je bolno hčer videl jokati.

Širši kontekst, ki zajema tudi dogajanje daleč prej kot zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo predloga in s katerim je sodišče osvetljevalo pomen kasnejšega dogajanja, je naslednji. V 18 let trajajoči partnerski skupnosti so konflikti med udeležencema eskalirali leta 2024, ko je začel nasprotni udeleženec predlagateljici očitati nezvestobo. To dojemanje je bilo povod za njegova ekscesna vedenja (pošiljanje nadlegujočih SMS sporočil osebi, ki jo je imel za predlagateljičinega ljubimca, in njegovi ženi ter predlagateljičinim sodelavcem in materi, namestitev zasledovalne naprave na predlagateljičin avto in namestitev prisluškovalne naprave v kopalnico). A je po prijavi policiji z dejanji prenehal. V obdobju zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo se je hčerina bolezen slabšala in razloge za bolezen je nasprotni udeleženec iskal - in jih še išče - pri predlagateljici. Večkrat jo je, tudi ob hčerinih pregledih, označil za patološkega narcisa; kot rečeno, je predlagateljici dvakrat (21. 9. in 7. 11 2025) izrekel, da bo z njo obračunal, če se hčeri kaj zgodi, da bo njo in njenega ljubimca ubil. Zatem je bila 20. 11. 2025 nasprotnemu udeležencu izrečena prepoved približevanja in nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. Prepoved je spoštoval, zato ni bila podaljšana. Odkar je prepoved 5. 12. 2025 prenehala veljati, nasprotni udeleženec živi v skupni hiši s hčerami in predlagateljico, a s slednjo nima nobene komunikacije oziroma je ta minimalna, drug drugemu se umikata. Gre torej za stabilno obdobje dobrih petih mesecev, šteto do dneva konca obravnave na prvi stopnji. Tudi izkustveno je glede na vse to verjetno, da je nasprotni udeleženec nedopustni grožnji z ubojem izrekel čustveno vznemirjen med partnerskim konfliktom in ob doživljanju stiske zaradi hčerine bolezni, ne da bi s tem mislil resno.

Kot je življenjsko prepričljivo utemeljeno v izpodbijanem sklepu, predlagateljica gotovo duševno trpi, ko je v skupnem domovanju vsakodnevno soočena s prisotnostjo nasprotnega udeleženca. Pod stresom je in psihično napeta, zato (in tudi zaradi bolečega doživljanja hčerine bolezni ter razpada skupnosti) je del dneva bolniško odstotna. S spoštljivim razumevanjem predlagateljičine stiske pa pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, sodi, da to nista strah oziroma ogroženost, ki bi terjala represivno sodno intervencijo po ZPND. Prav tako drži, da ogroženosti predlagateljice ni videti niti v sferi spolnega in ekonomskega. Kot je prepričljivo utemeljilo prvostopenjsko sodišče, skladno z izpovedjo predlagateljice udeleženca nimata spolnih stikov že približno dve leti pred vložitvijo predloga. Predlagateljica pa, četudi je mesečni prispevek nasprotnega udeleženca najbrž manjši, kot bi glede na njegovo preživninsko dolžnost moral biti, s hčerami dovolj dobro funkcionira s svojo 3.200 EUR visoko plačo, ki jo porablja povsem po svoji volji. 1

Pretekli ekscesi nasprotnega udeleženca so torej presahnili, brž ko je s prepovedjo vmes posegla oblast. Poleg tega se predlagateljica ni v strahu podrejeno uklanjala zahtevam nasprotnega udeleženca. Zoperstavljala se mu je, denimo tako, da ga je odrinila in udarila. Zadnjih pet mesecev udeleženca, čeravno vsak od njiju navznoter napet, v odnosu drug do drugega sobivata s stabilno medsebojno toleranco. 2 Dejstvo, da je nasprotni udeleženec kot psiholog zaposlen v vojski in tako do določene mere v stiku z orožjem (kot je izpovedal, je sprva imel dovoljenje za orožje in orožje zaklenjeno v službi, trenutno ga nima, si ga bo pa spet prizadeval dobiti), koherentne in celovite ocene ne more spodnesti. Prav tako ne opozarjanje predlagateljice na določene dekontekstualizirane izjave nasprotnega udeleženca med tem, ko ga je na naroku zasliševala predlagateljičina odvetnica. 3

Glede na vse to je pravilen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti. Udeleženca bosta morala svoje sobivanje urediti oziroma končati, če se o tem ne zmoreta razumeti, s pomočjo klasičnih civilnopravnih mehanizmov, predvidenih za urejanje razmerij oziroma reševanje sporov med prirejenimi subjekti.

S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe. Te niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo ničesar, na kar je pazilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 22.a člena ZPND). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP) (I. točka izreka).

Na podlagi 8. točke 22. a člena ZPND je pritožbeno sodišče odločilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo neuspeh predlagateljice s pritožbo, naravo postopka in dejstvo, da nasprotni udeleženec z odgovorom na pritožbo ni pomembno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (II. točka izreka).

1 Tudi če nasprotni udeleženec s 300 EUR mesečno in kupovanjem potrebščin v trgovini ne izpolni v celoti, to še ne pomeni, da predlagateljico, ki samostojno upravlja s svojo, namerno finančno izčrpava in si jo ekonomsko podreja, prav tako ne, da jo skuša z omejevanjem finančnih sredstev nadzorovati. Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.

2 Predlagateljica je izpovedala celo, da mu ob nedeljah skuha kosilo.

3 Zapisnik (str. 45/2) pokaže, da je nasprotni udeleženec povzdignil glas, ko je govoril, da mu je "zaradi lažnih izjav" predlagateljice dvakrat zavrnjeno napredovanje v službi in s tem poseženo v njegovo osebnost in življenje ter da ne gre več, da ga nekdo pri 55 letih vleče na sodišče in ga blati.