Appeal rejected for factual error; cross-claim appeal dismissed due to value threshold not met.

Revizija proti odločitvi o zahtevku tožbe se zavrne, proti odločitvi o zahtevku iz nasprotne tožbe pa zavrže.

[JEDRO]

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - tretji odstavek 370. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke plačilo zneska 33.342,70 DEM v tolarski protivrednosti, kolikor naj bi znesle neplačane obresti na podlagi sklenjene pogodbe o vezavi deviz z dne 24.10.1985. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku iz nasprotne tožbe tožene stranke na povrnitev zneska 162.194,30 SIT, kolikor je ta zahtevala od tožnika iz naslova vračila neupravičeno izplačanih dinarskih obresti za leto 1988. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obstoje nasprotja med spisno dokumentacijo in razlogi izpodbijane sodbe. Izvedenca finančne stroke sta izdelala mnenji brez asistence tožeče stranke. Pri tem nista upoštevala bančnih predpisov, ki so veljali v spornem obdobju in tedanje politike obrestnih mer. Za tožnika je bil poslovno zanimiv pogodbeni odnos s toženo stranko s fiksno obrestno mero v višini 12,5 odstotkov. V letu 1985 pa je tožena stranka enostransko to obrestno mero začela spreminjati. Tožnik je bil v postopku šibkejša stranka in se mu je zgodila krivica. Tožena stranka sploh ni predložila sporne pogodbe o vezavi deviz. Z izjavo, da je tožnikovo vlogo do konca leta 1985 obrestovala s fiksno mero, je pripoznala obstoj navedene fiksne obrestne mere tudi za obdobje po letu 1985. Tožnik je bil zmanipuliran. Sklicuje se na odločbo tedanjega jugoslovanskega Ustavnega sodišča, po kateri so bili medbančni samoupravni sporazumi o politiki obrestnih mer v neskladju z ustavnimi načeli. To pomeni, da se za sklenjene pogodbe ne morejo uporabiti določbe medbančnih samoupravnih sporazumov, sprejetih proti volji varčevalcev. Pokazalo se je, da izvedencema obstoj možnosti, ki jih je dajala omenjena ustavna odločba, ni bil znan.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe nedovoljena, v ostalem delu pa je neutemeljena.

Temeljni problem te pravde je v odgovoru na vprašanje, kakšno pogodbo o vezavi deviz je tožnik sklenil s pravnim prednikom tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je bila pogodba sklenjena dne 24.10.1985, da je bila zapisana na tipskem obrazcu, ki je vseboval zavezo o fiksni obrestni meri v višini 12,5 odstotka, da pa je sporno, ali je pogodba vsebovala tudi določilo o variabilni (spreminjajoči se) obrestni meri: da je torej tožnik kot varčevalec vnaprej pristal na spremembo obrestne mere v skladu s tedanjimi medbančnimi samoupravnimi sporazumi. Vendar pa gre tudi v obsegu navedene dileme predvsem za dejansko vprašanje. Pri tem ni pravno odločilno, da je bila tožniku do leta 1985 v skladu s pogodbo o vezavi že priznavana fiksna obrestna mera. Odločilna je namreč vsebina pogodbe, s katero je bila v letu 1985 sklenjena nova (sedaj sporna) pogodba o vezavi. Navedena dejstva so med postopkom na prvi stopnji bila ugotavljana s postavitvijo izvedencev finančne stroke in s pregledom tipskega obrazca za sklenitev pogodb o vezavi deviz v letu 1985. Pogodbe o vezavi, na kateri temelji tožbeni zahtevek, pravdni stranki namreč nista predložili. Izvedenca sta pregledala razpoložljivo dokumentacijo in ugotovila, "da v vodeju deviz tožeče stranke ni bilo napak in da ni prihajalo do manjšega pripisa obresti ali do kakšnih drugih dvigov". Upoštevala sta, da je od 1.5.1985 (pogodba je bila sklenjena dne 24.10.1985) veljala variabilna (spremenljiva) obrestna mera (pri čemer celo obrazec, ki predvideva fiksno obrestno mero, vsebuje zapis - 3. člen - da je možno to obrestno mero spreminjati).

V reviziji se tožeča stranka ponovno sklicuje na odločbo bivšega Ustavnega sodišča SFRJ (objavljeno v Uradnem listu SFRJ, št. 70/85) o neskladju obrestnih mer, določenih z medbančnimi samoupravnimi sporazumi, z ustavnimi načeli. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za zatrjevanje obstoja pogodbe s fiksno obrestno mero, česar pa tožeča stranka ni dokazala. Natančneje: sprejeta je dokazna ocena, po kateri je tudi morebitna pogodba s fiksno obrestno mero vsebovala klavzulo o njeni spremenljivosti zaradi inflatornih gibanj.

Spreminjanje obrestnih mer pa v takem slučaju ni bilo enostransko in brez soglasja varčevalca.

Kolikor pa se revident ne strinja z izvedenskimi mnenji, v bistvu graja dejanske ugotovitve, katerim mnenji služita za podlago. V tem obsegu revizijo zadenejo posledice iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP (revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja).

Revizijsko sodišče je revizijo v delu, s katerim izpodbija odločitev o zahtevku iz tožbe, zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti, torej tudi v delu, ko je potrjena sodba sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zahtevek iz nasprotne tožbe, je bilo v njenem okviru treba odločiti tudi o tem delu izpodbijane sodbe. Pri tem pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da zoper ta del sodbenega izreka revizija ni dovoljena in jo je po določbi 377. člena ZPP zavrglo. V zahtevku iz nasprotne tožbe namreč denarna terjatev predstavlja znesek 162.194,30 SIT. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pa je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).