Sodba II Ips 74/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Ker ima pristop k dolgu kumulativni učinek, je položaj upnika takšen, kot če bi bila prvotni dolžnik in pristopnik solidarna dolžnika. Upnik lahko zahteva izpolnitev od kateregakoli od njiju in z izpolnitvijo enega ugasne tudi obveznost drugega.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost 20.847,81 DEM po prodajnem tečaju Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na dan plačila, skupaj z 1.5% mesečnimi obrestmi od 4.3.1994 dalje. Toženca je zavezalo, da mora tožniku povrniti 227.241 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2001 dalje. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot nosilni argument je v obrazložitvi navedlo, da je toženec prevzel obveznost vrniti posojilo družbe A. d.o.o. ter da gre zato nedvomno (vsaj) za njegov pristop k dolgu. Zoper to sodbo je toženčev odvetnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da če sta se sodišči druge in prve stopnje oprli na 17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - v nadaljevanju ZOR), bi morali odgovoriti tudi, zakaj naj bi ta določba veljala le za toženca, ne pa tudi za tožnika. Nesporno je namreč, da toženec ni dobil od tožnika nobenega posojila in zato tožniku tudi ničesar ne dolguje. Tožnik je denar posodil le družbi A. d.o.o. in sicer več kot mesec dni pred svojim izstopom iz družbe. Toženec je sicer res podpisal pogodbo z imenom "posojilna pogodba", vendar v zmotnem prepričanju, da podpisuje le eno od listin, ki jih je bilo treba podpisati za ureditev vseh formalnosti ob tožnikovem izstopu iz družbe. Stranki se nikoli nista dogovorili, da bo toženec vrnil posojilo, ki ga je prejela družba A. d.o.o. V zvezi s tem je treba poudariti, da je vse administrativno delo s poslovanjem družbe opravljal tožnik in je zato tudi on sestavil oziroma pripravil vso dokumentacijo za ureditev svojega izstopa iz družbe. Pogodba z dne 4.10.1993 ni posojilna pogodba, saj med strankama ni bilo nobenega posojilnega razmerja. Vsebina te pogodbe izhaja iz njenega 2. člena, po katerem naj bi toženec prevzel obveznosti družbe A. d.o.o. v zvezi s posojilom, ki ga je ta družba dobila od tožnika.