Sodba II Ips 51/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in izreku o stroških glasi:

Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožniku A. P.

odškodnino v znesku 1.475.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2001 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 282.687 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 242.387 SIT od 24.4.2001 dalje, od zneska 40.300 SIT pa od 15.1.2004 dalje do plačila, vse na račun tožnikovega pooblaščenca odvetnika ..., št..., vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem delu se revizija zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo - zvin vratne hrbtenice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.150.000 SIT. Tožnik je škodo utrpel v prometni nesreči dne 27.6.1998, pri čemer je odškodnino od tožene stranke uveljavljal iz dveh naslovov: iz police obveznega zavarovanja njenega zavarovanca ter iz lastne police AO-plus zavarovanja, pri čemer vsaka zavarovalna polica pokrije polovico nastale škode.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 775.000 SIT, obenem pa stroškovno zavezo tožene stranke od zneska 344.812,80 SIT na 242.387 SIT.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na zvišanje odškodnine in spremembo odločitve o teku zamudnih obresti, ali pa na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odškodnina, določena pred sodiščem druge stopnje, je znižana preko vseh razumnih meja, pri tem pa zaradi neupoštevanja pravne podlage iz AO-plus zavarovanja še prepolovljena. Določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o višini pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta uporabljeni v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami. Odškodnina za telesne bolečine bi znašala najmanj toliko, kot je določeno v sodbi sodišča prve stopnje, torej 1.300.000 SIT, odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 700.000 SIT, odškodnina za strah pa najmanj 300.000 SIT. Pri tem se revizija sklicuje na dejanske ugotovitve, ki slede predvsem iz mnenja izvedenke medicinske stroke. Zgrešeno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da zamudne obresti od dosojenega zneska tečejo šele od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje. Pri tem se revizija sklicuje na določbo 277. in 186. člena ZOR, pa tudi na določilo 919. člena ZOR. Prav slednjo določbo je treba prvenstveno uporabiti in določiti tek zamudnih obresti v rokih, ki so v njej navedeni. Dejstvo je, da je bil na toženko odškodninski zahtevek s prilogami naslovljen dne 19.8.1999, v plačilno zamudo pa je toženka zašla dne 4.11.1999.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je delno utemeljena.

Med strankama ni spora o pravni podlagi za vtoževano odškodnino. Tudi v okviru pritožbenega izpodbijanja tožena stranka sodbi sodišča prve stopnje v tej smeri ni očitala napak: pritožba je namreč bila vložena le proti odločitvi o višini odškodnine iz posameznih postavk. Obvelja torej (pravna) presoja, po kateri je tožena stranka zaradi odgovornosti svojega zavarovanca, ki je tožniku sopovzročil škodo, iz njegove zavarovalne police dolžna plačati polovico odškodnine, istočasno pa drugo polovico iz zavarovalne police AO-plus zavarovanja tožnika samega. Dolžna je torej plačati odškodnino za vso tožniku nastalo škodo in ne le njene polovice, kakor je pravno zmotno presodilo sodišče druge stopnje (z neupoštevanjem odškodnine za strah iz naslova AO-plus zavarovanja). V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje z navedbo v izpodbijani sodbi, da gre pri dosoji odškodnine preko polovice za "očitno pisno napako", zagrešilo predvsem zmotno uporabo materialnega prava, kar na revizijski stopnji narekuje presojo in postopanje v smeri prvega odstavka 380. člena in ne prvega odstavka 379. člena ZPP: torej utemeljuje ustrezno spremembo izpodbijane sodbe in njeno uskladitev s pravilnim izhodiščem, sprejetim v sodbi sodišča prve stopnje, kar pomeni dosojo polne odškodnine za prizadejano škodo.

Ostaja torej revizijski preizkus višine dosojene odškodnine (200. in 203. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč tožniku priznalo odškodnino v skupnem znesku 2.150.000 SIT, od česar odpade na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.300.000 SIT, na strah 300.000 SIT (torej le 150.000 SIT, ker te škode AO-plus zavarovanje ne krije) in na duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti 700.000 SIT. Izhodišče za tako opredelitev odškodnine je predvsem izvedensko mnenje o vrsti in naravi poškodb, o zdravljenju in trajnih posledicah. Revizijsko sodišče se v tem obsegu strinja z razlogi izpodbijane sodbe. Tožnik ni utrpel škode velikega obsega. Zvin vratne hrbtenice z nategnitvijo mišic je imel za posledico predvsem bolečinski sindrom, posledično pa omejeno gibljivost vratne hrbtenice ob siceršnjih degenerativnih starostnih spremembah.

Izrazitejše neugodnosti med zdravljenjem predstavlja nošenje mehke vratne opornice, poleg tega pa tudi ambulantna fizioterapija, združena z bolečim razgibavanjem. Iz dejanskih ugotovitev tudi sledi, da je tožnik prestajal kratkotrajne srednje hude telesne bolečine, ki so pojenjevale do lažjih, pa so se kasneje za nekoliko daljše obdobje znova pojavile in se ob večjih obremenitvah vratu pojavljajo še danes. Primarni strah ob trčenju je bil kratkotrajen, strah za izid zdravljenja pa je bil sicer daljši, vendar ni bil intenziven.

Opisane dejanske ugotovitve ob primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse ne omogočajo dosoje odškodnine v obsegu, kot ga je določilo sodišče prve stopnje za telesne bolečine in strah. Zanihanje vratne hrbtenice je tožniku povzročilo le poškodbo mehkih delov in zvin: take poškodbe pa praviloma povzroče manjše težave kot poškodbe, ki prizadenejo kostne dele hrbtenice. Upoštevaje trajanje in jakost telesnih bolečin je zato - ob primerjavi s podobnimi primeri -

utemeljeno znižanje dosojene odškodnine iz tega naslova na 700.000 SIT, medtem ko so pri določitvi odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti prišle do izraza okoliščine, ki jih ugotavlja že sodišče prve stopnje: precejšen del težav namreč odpade na starostne degenerativne spremembe. Odškodnina v znesku 700.000 SIT je torej tudi iz tega naslova primerna.

Utemeljeno je znižana tudi odškodnina za strah. Zvin vratne hrbtenice običajno že po naravi stvari ne povzroči pretiranega strahu za izid zdravljenja, strah ob samem trčenju vozil pa je bil kratkotrajen in tudi po tožbenih trditvah v duševnosti tožnika ni pustil opaznih posledic. Odškodnina v znesku 150.000 SIT je torej primerna.

Ker je sodišče druge stopnje, ki je sicer pravilno odločilo o višini odškodnine, ravnalo pravno zmotno, ko je priznano odškodnino prepolovilo, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo (1. odstavek 380. člena ZPP) in odškodnino zvišalo za 700.000 SIT (350.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in 350.000 SIT iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti). K temu je treba prišteti še polovico odškodnine za strah v znesku 75.000 SIT (AO-plus zavarovanje odškodnine za strah ne zajema), zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku plačati celotno odškodnino v znesku 1.475.000 SIT. V ostalem delu je bilo treba revizijo zavrniti.

Revident meni, da se nahaja tožena stranka v plačilni zamudi že od 4.11.1999 dalje, ko naj bi iztekel rok iz 919. člena ZOR. Vendar pa izpodbijana sodba utemeljeno ni našla pravne podlage, po kateri bi zakonske zamudne obresti prisodila že od tedaj dalje, ali od 6.9.1999, kot je določilo sodišče prve stopnje. Ravnalo je pravilno, ko je toženi stranki zakonite zamudne obresti od dosojenega zneska naložilo v plačilo "od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila", torej od 24.4.2001 dalje. Drugačno stališče, ki ga zastopa revizija, je bilo sprejeto šele na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Sodna praksa glede začetka teka zamudnih obresti za odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo je bila spremenjena šele z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, torej s 1.1.2002. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s sprejeto pravno razlago, ki je bila v podobnih pravdah že večkrat - tudi podrobneje - opisana. Do uveljavitve Obligacijskega zakonika naj bi zamudne obresti opravljale tudi vlogo revalorizacije glavnice, zaradi česar jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. To pa bi nasprotovalo temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja in načelu prepovedi zlorabe pravic (11. do 13. člen ZOR).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremenjeno odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP). Gledano v celoti je odstotkovni uspeh tožeče stranke na revizijski stopnji glede na vtoževani znesek 2.625.000 SIT višji od pritožbenega uspeha, vendar pa to na odločitev o pravdnih stroških ne vpliva. Matematični izračun je namreč v izpodbijani sodbi narejen v tožnikovo korist tako, da tudi revizijska sprememba tam dosojenega zneska pravdnih stroškov v višini 242.387 SIT ne more spremeniti. Tožnikov revizijski uspeh pa je polovičen, zaradi česar mu je mogoče od celotnih revizijskih stroškov v znesku 80.600 SIT priznati polovico, kar predstavlja 40.300 SIT. Seštevek da znesek, ki je kot stroškovna obveznost tožene stranke razviden iz izreka sodbe.