Sklep II Ips 210/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in navedla vrednost spornega predmeta 2,120.000 SIT. Kasneje je razširila tožbo z novim zahtevkom za ugotovitev ničnosti sodne poravnave. V zvezi z drugim zahtevkom vrednosti spornega predmeta ni navedla ne v pisni vlogi, s katero je razširila tožbo, ne kasneje. Šlo je za združitev zahtevkov v eni pravdi, pri čemer zahtevka nimata ne iste dejanske ne pravne podlage. Tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave o plačilu je premoženjskopravne narave. Ker tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, pomeni, da je vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je o še nepravnomočno razsojenem zahtevku tožeče stranke s sodbo ugotovilo, da je sodna poravnava, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 29.9.1993 za plačilo zneska 107.500 DEM, delno nična, in sicer glede zneska 16.779,32 DEM, medtem ko je v ostalem tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem (zavrnilnem) delu. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, podrejeno pa je predlagal njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo. Revizija ni dovoljena. Po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP) je revizija v premoženjskopravnih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena). Revizija je izredno pravno sredstvo, ki si ga mora stranka (če ga želi izkoristiti) zagotoviti s tem, da v tožbi z nedenarnim zahtevkom, za kar gre v tej zadevi, navede vrednost spornega predmeta (tretji odstavek 180. člena). Takšno določbo je vseboval tudi prejšnji Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90 - ZPP/77), ki je veljal v času vložitve in razširitve tožbe, vse do uveljavitve novega ZPP, in sicer v drugem odstavku 186. člena. V tej zadevi je tožeča stranka vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe in navedla vrednost spornega predmeta 2,120.000 SIT. Kasneje je razširila tožbo z novim zahtevkom za ugotovitev ničnosti sodne poravnave. V obeh primerih je šlo za nedenarna zahtevka. V zvezi z drugim zahtevom vrednosti spornega predmeta ni navedla ne v pisni vlogi, s katero je razširila tožbo, ne kasneje. Šlo je za združitev zahtevkov v eni pravdi, pri čemer zahtevka nimata ne iste dejanske ne pravne podlage. Šlo je za tako imenovano navadno objektivno kumulacijo zahtevkov (2. stavek prvega odstavka 188. člena ZPP/77, zdaj drugi odstavek 182. člena ZPP). V takšnih primerih je treba navesti vrednost spornega predmeta za vsakega izmed zahtevkov (razlog iz drugega odstavka 37. člena ZPP/77, zdaj drugi odstavek 41. člena ZPP), čeprav se zahtevka obravnavata skupno. Tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave o plačilu je premoženjskopravne narave. Ker tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, pomeni, da je vložila revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti. Nenavedba vrednosti spornega predmeta povzroči, da ni mogoče ugotoviti, ali vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega mejo, dovoljeno z revizijo (drugi odstavek 374. člena ZPP). Tako revizijo je moralo vrhovno sodišče zavreči, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (377. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).