Sklep II Ips 507/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Revizija ni dovoljena zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.701.985 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2000 dalje. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino le v znesku 701.985 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2000 dalje do plačila. Tožeča stranka je vložila revizijo, s katero je vrednost spora označila z zneskom 1.746.504,50 SIT. Uveljavila je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, obrazložila, da je dosojena odškodnina prenizka in predlagala spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999). Revizija ni dovoljena. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je v tej zadevi končal po 14.7.1999, torej po uveljavitvi novega ZPP. Glavna obravnava, na kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, je bila namreč dne 13.1.2000. Zato je treba po določbi prvega odstavka 498. člena ZPP glede dovoljenosti revizije uporabiti določbe novega ZPP, ne pa dosedanjih procesnih predpisov (ZPP/77). Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pa je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V obravnavanem primeru tožeča stranka v reviziji predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, s katero je toženi stranki bilo naloženo, da tožeči stranki plača natanko 1.000.000 SIT več, kot pa je določilo sodišče druge stopnje. Vrednost spornega predmeta v izpodbijanem delu pravnomočne sodbe torej v zakonu predvidenega zneska ne presega. Tožeča stranka pri tem zmotno zvišuje navedeno vrednost s prištevanjem obresti. Sporna vrednost, ki po svoji višini še dopušča revizijo kot izredno pravno sredstvo, namreč pri denarnih zahtevkih obsega samo glavnico, ne pa tudi obresti, ki se od te glavnice računajo (39. člen ZPP). Revizija torej ni dovoljena, zaradi česar jo je po določbi 377. člena ZPP revizijsko sodišče zavrglo.