Sklep I R 37/2003 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

[JEDRO] Zakonita zastopnica mladoletne toženke je zaposlena pri Okrožnem sodišču v Celju in ne pri Okrajnem sodišču v Celju, ki je stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi. Samo okoliščina, da gre za sodišči z istim sedežem, ki sta tudi locirani v isti stavbi, ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi zaradi vplivanja mogla biti ogrožena nepristranost sojenja.

[OBRAZLOŽITEV] Tožnik je 5.5.2003 pri Okrajnem sodišču v Celju vložil tožbo za znižanje preživnine, ki je bila za sedanjo mladoletno toženko določena s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 18.4.2002 pod opr. št. P 97/2002. V sedanji tožbi predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije za odločanje v tej zadevi določi drugo okrajno sodišče izven območja Višjega sodišča v Celju. Svoj predlog utemeljuje s trditvijo, da je zakonita zastopnica mladoletne toženke zaposlena pri Okrožnem sodišču v Celju, kar pri tožniku vzbuja dvom, ali bo deležen nepristranskega sojenja v sedanjem pravdnem postopku. Predlog ni utemeljen. Vrhovno sodišče lahko na podlagi 67. člena ZPP na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po presoji vrhovnega sodišča v predlogu zatrjevane okoliščine niso take narave, ki bi utemeljevale prenos pristojnosti zaradi drugih tehtnih razlogov, očitno pa tudi ne gre za razloge ekonomičnosti oziroma lažje izvedbe pravdnega postopka. Zakonita zastopnica mladoletne toženke je zaposlena pri Okrožnem sodišču v Celju in ne pri Okrajnem sodišču v Celju, ki je stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi. Samo okoliščina, da gre za sodišči z istim sedežem, ki sta tudi locirani v isti stavbi, ne kaže na obstoj nevarnosti, da bi zaradi vplivanja mogla biti ogrožena nepristranost sojenja. Sodnik mora pri sojenju vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja. Niti tožnik, niti krajevno pristojno sodišče, ki se s tožnikovim predlogom strinja, ne navajata ničesar drugega ali bolj konkretnega, kar bi moglo povzročiti nastanek dvoma o nepristranosti sojenja pri krajevno in stvarno pristojnemu sodišču. Zato je vrhovno sodišče zavrnilo tožnikov neutemeljen predlog za prenos pristojnosti.