Sodba II Ips 383/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 36.000 SIT stroškov revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Za zemljiško knjigo je pravnomočna sodba listina, ki ji v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoče odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine. To pa pravdnemu sodišču nalaga obveznost, da presodi, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih zakon kot prisilne določa za pravni promet v posameznih primerih. Sodba namreč ne more biti sredstvo, da se zaobidejo prisilni predpisi, ki veljajo za posamezne vrste pravnih poslov. To velja tudi za pravne posle za promet s kmetijskimi zemljišči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala priznanje lastninske pravice za pracele št. 2345, 2346 in 2348 k.o... in izstavitev zemljiškoknjižne listine za te parcele. Zavrnilo je tudi zahtevek iz nasprotne tožbe za razveljavitev prodajne pogodbe z dne 27.10. in 3.11.1992. Ugotovilo je, da za prodajno pogodbo niso bile izpolnjene zahteve Zakona o kmetijskih zemljiščih za overovitev podpisov. Sodba ne more biti podlaga za prenos kmetijskih zemljišč mimo pogojev iz Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Oprlo se je tudi na določbo 113. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih iz leta 1996. Ker postopek za objavo ponudbe ni bil izveden, se overitev pogodbe po tedaj veljavnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih ne bi mogla opraviti. Tudi pogoji, določeni z Zakonom o kmetijskih zemljiščih iz leta 1996 niso izpolnjeni. Zato zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni mogoče ugoditi.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da je z izpodbijano sodbo nastalo pravno nevzdržno stanje, ko tožnica na podlagi pogodbe ne more zahtevati ne zemljišča, ne vrnitve kupnine. Če bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva zakon, tožnica ne bi potrebovala sodnega varstva. Položaja, kakršen je v obravnavani zadevi, 113. člen novega ZKZ ne rešuje, saj postopek ponudbe ni bil uveden ne po starem, ne po novem Zakonu o kmetijskih zemljiščih.

Sodišči sta prezrli 30. člen starega zakona, ki daje samo predkupnim upravičencem pravico izpodbijati pogodbo. Vknjižba sporne pogodbe pa ni ovira za zahtevek predkupnega upravičenca. Dolžnost objaviti ponudbo je prekršil toženec. Posledice tega ne smejo prizadeti tožnice.

V tej zadevi je bila sodba prve stopnje izdana pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), zato je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka v odgovoru na revizijo izpodbija revizijske navedbe in opozarja na postopek opr. št. P 201/95 pri Okrajnem sodišču v Sežani, v katerem prednostni upravičenec L. uveljavlja pravico do prednostnega nakupa spornih parcel.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prej veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 1/79, 11/81, 1/86 in Ur. l. RS št. 9/90 in 5/91 - v nadaljevanju ZKZ 1979) je določal postopek, s katerim je bila zagotovljena pravica do uveljavljanja prednostne pravice nakupa kmetijskih zemljišč. Prodajno ponudbo je bilo treba objaviti pri pristojnem krajevnem uradu oziroma občinskem upravnem organu, pristojnem za premoženjskopravne zadeve ter navesti označbo in ceno zemljišča. Ponudba je morala biti nabita na oglasni deski 15 dni in vročena kmetijski zemljiški skupnosti (25. člen ZKZ 1979). Overitev pogodbe je bila mogoča samo na podlagi potrdila, da je bila upoštevana ta določba, zemljiškoknjižni prenos kmetijskega zemljišča, na katerem je lastninska pravica, pa je bil mogoč tudi po preteku roka iz drugega odstavka 28. člena (27. člen ZKZ 1979). Iz tega sledi, da bi kupec kmetijskega zemljišča lahko s tožbo zahteval zemljiškoknjižno listino le, če bi dokazal, da so izpolnjene zahteve, ki jih je določal 25. člen ZKZ 1979, prodajalec pa ne bi overil podpisa na pogodbi, čeprav za overitev ni zakonskih zadržkov. Ni pa mogoče zahtevati sodbe, s katero bi se zaobšle zahteve, ki jih postavlja zakon. Ugotovljeno je, da postopek po 25. členu ZKZ ni bil opravljen. Tožeča stranka pa ni niti skušala dokazati, da je izpolnjen drugi pogoj po 27. členu ZKZ 1979, to je, da je za prednostne upravičence potekel rok iz drugega odstavka 28. člena ZKZ 1979. Brez tega njen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni utemeljen.

Zakon o kmetijskih zemljiščih iz leta 1996 (Ur.l. RS št. 59/96 -

ZKZ) v 113. členu določa, da se lahko vpišejo v zemljiško knjigo po prejšnjem zakonu pogodbe, ki so bile sklenjene in podpisi overjeni pred uveljavitvijo tega zakona. Za pogodbe o prometu in zakupu kmetijskih zemljišč, ki so bile ob uveljavitvi ZKZ že objavljene na oglasni deski, je potrebna odobritev pogodbe po tem zakonu. Ta člen torej določa ugodnosti za prej sklenjene pogodbe, če so izpolnjene navedene zahteve, za vse ostale pogodbe pa velja režim po novem zakonu. Zato tožeči stranki ne koristi razlogovanje, da 113. člen ZKZ/96 za obravnavani primer ne velja. To je točno, vendar to pomeni, da mora biti sporna pogodba odobrena po določbah ZKZ. Revizijsko sklicevanje na 30. člen ZKZ 1979 (mišljeno je verjetno oštevilčenje po prečiščenem besedilu Ur. l. SRS št. 17/86) pa le opozarja na dejstvo, da tožeča stranka doslej ni trdila, da prednostni upravičenci v zakonskem roku niso uveljavljali svojih pravic, kar bi glede na 27. člen ZKZ 1979 morala storiti, da bi s tožbo lahko uspela. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na drugo pravdo, v kateri naj bi bilo odločeno prav o izpodbijanju sporne pogodbe zaradi kršitve prednostne pravice.

Za zemljiško knjigo je pravnomočna sodba listina, ki ji v zemljiškoknjižnem postopku ni mogoče odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine. To pa pravdnemu sodišču nalaga obveznost, da presodi, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih zakon kot prisilne določa za pravni promet v posameznih primerih. Sodba namreč ne more biti sredstvo, da se zaobidejo prisilni predpisi, ki veljajo za posamezne vrste pravnih poslov. To velja tudi za pravne posle za promet s kmetijskimi zemljišči.

Glede na navedeno temeljita izpodbijani sodbi na pravilni uporabi materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ni opredelila. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Te kršitve ni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Priznani stroški obsegajo odvetniško nagrado za sestavo revizijskega odgovora in davek na dodano vrednost.