Sklep II Ips 180/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO] Ker je izvršitelju zagotovljena pravica do pritožbe, je treba zagotoviti, da jo učinkovito in enakovredno uveljavi. Stališče, da zaradi dejstva, da izvršitelj opravlja javno službo, nima pravice do povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja, ni združljivo s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

[OBRAZLOŽITEV] Izvršitelj je izdelal in upnici predložil obračun plačila (85,80 EUR), zoper katerega je slednja vložila zahtevo za sodno odločitev. Okrajno sodišče je s sklepom I 2 01/02076 s 14. septembra 2005 upničini zahtevi za sodno odločitev delno ugodilo in obračun stroškov spremenilo tako, da je izvršitelju priznalo 18,40 EUR. Izvršitelj je zoper navedeni sklep po odvetniku vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjsko sodišče s sklepom Cp 2139/2005 s 5. aprila 2006 delno ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je izvršitelju priznalo 73,17 EUR. V tretji točki sklepa je upniku naložilo, da mora izvršitelju plačati 56 EUR pritožbenih stroškov. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija tretjo točko drugostopenjskega sklepa. Uveljavlja zmotno uporabo 292. in 293. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 10. členom Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS št. 18/2003, v nadaljevanju Pravilnik). Trdi, da sodna praksa višjih sodišč glede tega pravnega vprašanja ni enotna. Izvršitelj opravlja javno službo in izvršuje javna pooblastila. Po 151. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) spada med druge osebe, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Za obračun stroškov izvršitelju pripada plačilo v stalnem znesku v vrednosti 20 točk po tarifi 16 Pravilnika. Nagrada za delo odvetnika, ki ga izvršitelj pooblasti za sestavo pritožbe, ne spada med izvršilne stroške, saj tako ne določa niti zakon niti pravilnik. Izvršitelj na podlagi pooblastila v zakonu neposredno opravlja dejanja izvršbe in zavarovanja in mu ne gredo stroški zastopanja po odvetniku v zvezi s to funkcijo. Upnica v odgovoru navaja, da je zahteva posledica pobude, ki jo je naslovila na državno tožilstvo. Izvršitelj je oseba, ki opravlja javno službo in pri tem izvršuje pooblastila v skladu z zakonom, zato se mu prizna plačilo za delo in povračilo stroškov v skladu s tarifo, kamor pa ne sodi zastopanje izvršilnega organa po odvetniku. Dolžnica na zahtevo ni odgovorila. Zahteva ni utemeljena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodna praksa pritožbenega sodišča o pravnem vprašanju, zaradi katerega je vložena revizija, ni enotna. Iz sklepa Višjega sodišča v Celju Cp 2267/2005 s 13.4.2006, na katerega se sklicuje zahteva, izhaja, da sodišče izvršitelju ni priznalo stroškov zastopanja po odvetniku. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb je omenjeno sodišče enako odločilo tudi s sklepom Cp 2141/2005 s 6.4.2006. V konkretnem primeru pa je isto sodišče izvršitelju stroške odvetniškega zastopanja priznalo. Sodne prakse Vrhovnega sodišča o vprašanju (ne)priznavanja stroškov odvetniškega zastopanja izvršitelju ni. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji Vrhovno sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo (391. člen ZPP). ZIZ praviloma dopušča pritožbo zoper sklep, izdan na prvi stopnji, razen če zakon določa drugače (glej 9. člen ZIZ). Tako zakon ne izključuje izvršiteljeve pritožbe zoper sklep sodišča, ki odloči o upnikovi zahtevi za sodno varstvo. Ker je torej izvršitelju zagotovljena pravica do pritožbe, je treba zagotoviti, da jo tudi učinkovito in enakopravno uveljavi. Upnik in izvršitelj, ki vložita pritožbo zoper sklep sodišča, sta v podobnem procesnem položaju. Res je, da izvršitelj opravlja javno službo (za upnika to ni nujno, je pa možno - npr. če gre za notarja, nadalje če je bila upniku podeljena koncesija za opravljanje javne službe itd.), vendar to po presoji revizijskega sodišča ni odločilno. Vsebina javne službe izvršitelja so sama neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja in ne vlaganje pritožb zoper sklepe sodišč. Zaradi različne ravni njunega pravnega znanja sta lahko z upnikom v neenakem položaju, ko vlagata pritožbo zoper sklep sodišča. Za njuno razlikovanje v takem primeru, ko bi po stališču državnega tožilstva, upniku priznali pravico do odvetnika, izvršitelju pa ne, ni utemeljenega razloga. Stališče, da zaradi dejstva, da izvršitelj opravlja javno službo, nima pravice do povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja (medtem ko je lahko tudi upnik ali dolžnik oseba, ki opravlja javno službo), ni združljivo s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katere izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku(1). Položaj nasprotne stranke je varovan tako, da ima izvršitelj, četudi v postopku s pritožbo uspe, pravico do povrnitve le tistih stroškov, ki so bili potrebni. Neutemeljen je očitek, da je izvršitelj upravičen zgolj do povrnitve stroškov iz 292. člena ZIZ in 10. člena Pravilnika (torej tam izrecno predvidenih stroškov). V postopku izvršbe se smiselno uporabljajo določbe 12. poglavja ZPP o stroških postopka, če ni v ZIZ ali kakšnem drugem zakonu drugače določeno. Izvršitelju gre torej pravica do povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja že po ZPP. Zgolj dejstvo, da Pravilnik povrnitve teh stroškov ne predvideva, ne pomeni, da izvršitelj nima pravice do njihove povrnitve. Ker uveljavljani razlog ni bil podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). ------ Op. št. (1): Glej Sklep Up 80/99 s 24.3.2000.