Sodba II Ips 171/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo, da mora toženka plačati tožnici iz naslova nepremoženjske škode 6,000.000 SIT odškodnine (za telesne bolečine 1,500.000 SIT, za strah 800.000 SIT, za skaženost 700.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3,000.000 SIT). Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke delno znižalo tožnici prisojeno odškodnino in toženki naložilo, da mora plačati tožnici 4,300.000 SIT (za telesne bolečine 1,200.000 SIT, za strah 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT). Višji tožničin zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ji prizna celotna zahtevana odškodnina, to je, da se vzpostavi sodba sodišča prve stopnje. V reviziji opisuje, kakšne bolečine in nevšečnosti je trpela med zdravljenjem, ki je bilo dolgotrajno, bili sta opravljeni dve operaciji in telesne bolečine bo trpela tudi v bodoče. Trajno je zmanjšana tudi njena življenjska aktivnost, saj je ta zmanjšana za 15 %. Je nekvalificirana delavka, samohranilka ter je glede na vse okolnosti prisojena odškodnina daleč prenizka. Sodišče druge stopnje pa je neutemeljeno znižalo tudi odškodnino za strah.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je s tožbo uveljavljala 6,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi kompliciranega preloma leve goleni, rane na glavi in pretresa možganov v prometni nesreči 28.07.1993, ko jo je kot kolesarko zadel neznani avtomobilist.

Sodišče druge stopnje je navedeno odškodnino znižalo na znesek 4,300.000 SIT, tako da je tožnici pravnomočno priznana naslednja odškodnina: za telesne bolečine 1,200.000 SIT, za strah 400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT in za skaženost 700.000 SIT. V reviziji je sporno samo znižanje odškodnine v postopku na drugi stopnji sojenja. Tožnica namreč meni, da je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine zagrešilo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravno pravilno presodilo vse odločilne okoliščine, ki so bile pomembne za pravilno odmero odškodnin za še sporne oblike nepremoženjske škode. Kot je bilo ugotovljeno, je tožničino zdravljenje res trajalo dalj časa, ker je prišlo do ponovnega preloma goleni 15.12.1993, zatem pa je zdravljenje po drugem odpustu iz bolnice potekalo brez zapletov (listna št. 54). Med zdravljenjem je tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela hude telesne bolečine 8 do 14 dni, predvsem zaradi prve operacije in nato tudi druge operacije, ki pa so po 4 tednih prešle v lažje, vendar se bodo občasno pojavljale tudi v bodočnosti. Tak obseg in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile ugotovljene, utemeljujejo odškodnino za telesne bolečine v znesku 1,200.000 SIT. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile pri sojenju upoštevane tudi tiste okoliščine, ki jih tožnica poudarja v reviziji. V zvezi z odškodnino za to obliko škode je potrebno povedati, da se dolgotrajnejše zdravljenje upošteva predvsem kot nevšečnost med zdravljenjem, vendar pa je poudarek pri obravnavani škodi predvsem na trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, kar pa je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča ustrezno upoštevano v tožničinem primeru.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2,000.000 SIT je ustrezna ter se glede te odškodnine revizijsko sodišče povsem strinja z razlogi sodišča druge stopnje. Socialnih razlogov, ki jih tožnica poudarja v reviziji (da je samohranilka in podobno), pri odmeri odškodnine ni mogoče upoštevati, ker ti niso sestavina škode. Vendar pa so bile vse okolnosti, ki vplivajo na višino odškodnine za obravnavano obliko škode, upoštevane pri odmeri odškodnine in med njimi tudi okolnost, da je tožničina splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 15 %.

Odškodnina za strah, ki je bila tožnici priznana v znesku 400.000 SIT, je ustrezna in tudi po presoji revizijskega sodišča višja odškodnina iz tega naslova nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Z upoštevanjem tudi odškodnine za skaženost, je bila tožnici prisojena skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo 4,300.000 SIT. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v navedeni višini predstavlja po presoji revizijskega sodišča pravično odškodnino v smislu 200. in 203. člena ZOR, ustrezno odraža vse posebnosti tožničinega primera, hkrati pa je takšna odškodnina tudi primerljiva z odškodninami za škodo, ki jo sodišča priznavajo v podobnih primerih. Revizijsko sodišče zato ni našlo podlage za poseg v odločitev sodišča druge stopnje. To pa pomeni, da tožničina revizija ni utemeljena iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Tožničino revizijo je zato moralo zavrniti (378. člen ZPP).