Sodba II Ips 153/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Fizična zapora dovozne poti do stranskega hišnega vhoda s hkratno postavitvijo table z opozorilom na hudega psa izključi odgovornost lastnika psa, ki je napadel oškodovanca, ko je ta že obšel zaporo.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine zaradi škode, ki ji jo je z ugrizom povzročil njegov pes. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ ni bilo pravilno uporabljeno. Nadzorovanje psa mora biti namreč prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je mogoče glede na splošne razmere predvideti. Toženec je pri varovanju psa opustil dolžno skrbnost. Tožnica je bila v toženčevi hiši pogosta gostja, vendar ji nihče nikoli ni dejal, naj ne hodi po stranski dovozni poti. Če je kritičnega dne res bil na stranski poti postavljen znak, ki je opozarjal na psa, je bila tožnica poškodovana pred znakom. Morda je pred škodnim dogodkom opozorilna tabla že bila postavljena, vendar je bila slabo vidna. Ovira preko stranske poti je bila nameščena le zaradi preprečitve dovoza avtomobilov. Pasja uta, iz katere je planil pes, s stranske poti ni bila vidna. Pes je na dolgi verigi obvladoval velik neograjen prostor, zaradi česar je predstavljal nevarnost. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1999). Revizija ni utemeljena. Po pravnih pravilih paragrafa 1320 ODZ lastnik odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov pes, razen če dokaže, da je ukrenil vse potrebno v zvezi z njegovim nadzorovanjem in čuvanjem. Zaradi uporabe navedenega pravnega pravila je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek, katerega ugotovitev - sprejelo jo je tudi sodišče druge stopnje - je v tem, da je tožnica bila vnaprej opozorjena na nevarnost, saj je preko stranske poti bila postavljena zapora, ob njej pa je na drogu bila pritrjena opozorilna tabla, da se v bližini nahaja hud pes. Ob dejstvu, da gre za stranski vhod, ki je namenjen pretežno za dostopanje z motornimi vozili, je toženec s postavitvijo ovire in opozorilnega znaka storil vse, da bi vsakogar pravočasno opozoril na nevarnost. Glede na omenjeno pravno pravilo je toženčeva odškodninska odgovornost krivdna, pri čemer mora sam dokazovati, da je storil vse potrebno, da bi preprečil nastanek škode zaradi napada psa. Bistvo dokazovanja v postopku na prvi in drugi stopnji je bilo, ali se je zapora z opozorilnim znakom dne 26.4.1999, ko je tožnica bila napadena, na mestu, kakor je razvidno iz priloženih fotografij, res nahajala ali ne. Obe sodišči sta prepričljivo odgovorili, da je ovira z opozorilnim znakom tega dne bila na tem mestu. Tožeča stranka v reviziji sedaj obstoj te okoliščine dopušča, vendar pa navaja nekaj povsem novega, česar v dosedanjem postopku še ni povedala: pes naj bi bil namreč na tako dolgi verigi, da je segel že na drugo stran ovire, kar naj bi pomenilo, da ovira z znakom ni služila svojemu namenu. Ta okoliščina se v dosedanjem postopku ni pokazala kot sporna. Tožnica z njenim navajanjem vnaša v postopek nova dejstva, ki doslej niso bila sporna in ki bi zahtevala dodatno pojasnjevanje. Vendar pa takšen poseg v revizijskem postopku ni dopusten, saj je na revizijski stopnji po določbi 372. člena ZPP mogoče predlagati nova dejstva in nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Slednjega - torej bistvenih kršitev določb pravdnega postopka - tožnica ne navaja. Po povedanem je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).