Sklep I R 39/2002 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog za določitev drugega krajevno pristojnega okrajnega sodišča se zavrne.

[JEDRO] Dejstvo, da je do-lžnik oz. sedaj toženec raznašalec zunanje pošte pri drugem državnem organu v isti stavbi, objektivno ne more povzročati dvoma v pristranskost sodišča, gotovo pa ne vpliva na subjektivno nepristranost sodnikov, ki se kaže v njihovem osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva.

[OBRAZLOŽITEV] Tožeča stranka je vložila izvršilni predlog zaradi izterjave 427.260 tolarjev s pripadki. Predlogu je sodišče najprej ugodilo, nato pa je na podlagi dolžnikovega ugovora sklep o dovolitvi izvršbe razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Ker je na glavni obravnavi dne 28.3.2002 ugotovilo, da je toženec delavec Okrožnega sodišča v ..., kjer dela kot raznašalec pošte od leta 1975 dalje, in ker se to sodišče nahaja v isti stavbi kot okrajno sodišče ter se sodniki in raznašalci osebno poznajo, je menilo, da bi lahko nastal dvom v nepristranost sojenja, zato je predlagalo določitev drugega okrajnega sodišča in sicer Okrajnega sodišča v ..., kjer teče spor med pravdnima strankama zaradi sklenitve pogodbe o upravljanju. Predlog tožeče stranke ni utemeljen. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Gre za ukrep, ki v izjemnih primerih omogoča spremembo v zakonu določene krajevne pristojnosti sodišča in za to pooblašča najvišje sodišče v državi. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ta ukrep uporablja izjemoma. V 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91) je med človekovimi pravicami predvidena pravica do sodnega varstva, ki med drugim vsakomur omogoča, da mu sodi nepristransko sodišče. Podobno določilo vsebuje tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št.7). Vrhovno sodišče ocenjuje, da samo dejstvo, da sodniki poznajo pravdni stranki ali eno od njiju, ni razlog za izločitev sodnikov tega sodišča. Dejstvo, da je dolžnik oz. sedaj toženec raznašalec zunanje pošte pri drugem državnem organu v isti stavbi, objektivno ne more povzročati dvoma v pristranskost sodišča, gotovo pa ne vpliva na subjektivno nepristranost sodnikov, ki se kaže v njihovem osebnem prepričanju v konkretni zadevi in se domneva. Zato ni razlogov, da o zadevi ne bi odločalo sodišče, ki je po zakonu krajevno pristojno za odločitev o plačilu 427.260 tolarjev. To narekuje tudi načelo ekonomičnosti, ki omogoča čimbolj smotrno poslovanje sodišča, ki je že začelo odločati v zadevi, da o njej tudi razsodi.