Sklep II Ips 522/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Kadar se sodbeni izrek glasi na skupen znesek in gre za deljivo obveznost, se ta deli na enake dele med toženci. Če takšen del ne presega mejne vrednosti 1.000.000,00 tolarjev za dovoljenost revizije, ta ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,963.873,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 dalje in ji povrniti pravdne stroške. Na podlagi sklepa o dedovanju bi morali toženki plačati tožnicama v treh letih četrtino vrednosti podedovane hiše. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo višjega sodišča je revizijo vložila prva toženka. Uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj se obe sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo. Revizija ni dovoljena. V premoženjskih sporih, za kar gre v tej zadevi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revidentka sicer ni navedla, v kakšnem obsegu izpodbija sodbo. Toda tudi če bi jo v celoti, izpodbijani del ne presega omenjene meje. Izrek prvostopenjske sodbe, potrjene z drugostopenjsko se glasi na skupen znesek, ki ga mora plačati tožena stranka tožeči, pri čemer ni navedeno, kako se deli ta sicer deljiva obveznost. V takšnih primerih se obveznost deli na enake dele in vsak izmed upnikov more zahtevati svoj svoj del terjatve (tretji odstavek 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Tudi iz materialnopravne podlage obveznosti, o kateri je bilo odločeno v tej zadevi - oporočno dedovanje obeh toženk po enakih deležih, ki jima je bilo naloženo izplačilo volila tožnicama, sledi, da gre za obveznost oziroma terjatev po enakih delih. Polovica prisojenega zneska, ki bi ga lahko revidentka izpodbijala v celoti, torej ne presega zakonske meje za dovoljenost revizije. Revizija je potemtakem vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 371. člena ZPP). Zato je moralo sodišče nedovoljeno revizijo zavreči (377. člen ZPP). S to odločitvijo je zajeta tudi odločitev o zahtevani povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).