Sodba II Ips 532/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

[JEDRO] Zakupodajalec je odgovoren za škodo zakupojemalcu, ki mu je nastala zato, ker je imel izdatke z naročeno projektno dokumentacijo, zakupljene parcele pa zatem ni mogel koristiti ker zakuopodajalec ni bil izključni lastnik nepremičnine kot je bil prikazoval ob sklenitvi zakupne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo celotnemu tožničinemu zahtevku ter naložilo tožencu, da ji mora plačati 2,775.359,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 950.046,00 SIT od 13.10.1992 dalje, od zneska 1,825.295,00 SIT pa od 11.09.1992 dalje in stroške postopka. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in njegovo obveznost do tožnice znižalo na 2,227.752,50 SIT. Ocenilo je, da je toženčeva obveznost iz naslova obogatitve utemeljena v celoti (950.046,00 SIT), iz naslova odškodnine pa le v obsegu 70 odstotkov, ker je tožnica sama soodgovorna za 30 odstotkov, ter je zato toženčevo obveznost iz naslova odškodnine znižalo na 1,277.706,50 SIT. V preostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo je vložil toženec le zoper odločitev, ki se je nanašala na plačilo odškodnine (to je 1,277.706,50 SIT). Po njegovih izvajanjih je za celotno škodo odgovorna sama tožnica, ki da je nepravilno ocenila možnosti izgradnje prostocarinske trgovine. Škoda je nastala zaradi tožničine izbire podjetja C., ki se je zavezalo zagotoviti dokumentacijo in načrte za gradnjo. Najemna pogodba ni mogla predstavljati osnove za bodoči projekt. To bi moralo podjetje C. takoj ugotoviti. Če je tožnica ob takem stanju plačala podjetju C. vtoževani znesek, je ravnala neodgovorno in zato nosi celotno škodo sama. Toženec je predlagal, da se reviziji ugodi in zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1,277.706,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije. Revizija ni utemeljena. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki 27.11.1990 sklenili najemno (zakupno) pogodbo, s katero je toženec oddal tožnici v najem zemljišče s parcelnima številkama 8/12 in 8/13 k.o... za potrebe brezcarinske prodajalne, ki jo bo tožnica zgradila na mejnem prehodu ... Ker toženec ni bil edini lastnik v najem oddanih parcel, do realizacije najemne pogodbe in tožničine gradnje ni prišlo. Zaradi razdrtja najemne pogodbe je bil toženec obsojen na vrnitev plačane najemnine z obrestmi (950.046,00 SIT) in na plačilo 70 odstotkov tožničine škode (to je 1,277.706,50 SIT od 1,825.295,00 SIT), ki predstavlja tožničine stroške za izdelavo projektne dokumentacije za gradnjo na najetem zemljišču. Odločitev o toženčevi obveznosti glede vrnitve najemnine z obrestmi, sta sodišči nižjih stopenj oprli na 210. in 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), odločitev o delni toženčevi odškodninski odgovornosti pa je sodišče druge stopnje oprlo na 18. in 192. člen ZOR. V revizijskem postopku je sporna zgolj toženčeva odškodninska odgovornost za 70 odstotkov ugotovljene tožničine škode. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj do tožničine gradnje ni prišlo, ker toženec z najemno pogodbo prevzetih obveznosti ni izpolnil. Toženec je namreč oddal tožnici v najem dve parceli kot svoji, pri tem pa ji je zamolčal, da sta solastnika še dva njegova brata, ki na sklenitev najemne pogodbe pozneje nista pristala. Zaradi ravnanja toženca je tožnici nastala škoda v znesku 1,825.295,00 SIT, kolikor je izdala za izdelavo projektne dokumentacije za gradnjo na najetih parcelah. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev o toženčevi odgovornosti za tožnici nastalo škodo pravilna. Dolžnik je že po splošnih pravilih (190. in 191. člen ZOR) dolžan plačati oškodovancu nastalo škodo. Odgovornost dolžnika za neizpolnitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti pa je urejena še posebej. Tako določa drugi odstavek 262. člena ZOR, da je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi tega, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Po določilu drugega odstavka 580. člena ZOR pa mora zakupodajalec povrniti zakupniku škodo, kadar zakupnik ne more rabiti s pogodbo dogovorjene stvari, če ima na njej tretji kakšno pravico. Uporabo navedenih določil utemeljuje v tem sporu ugotovljeno dejansko stanje. Tožničina škoda ni bila sporna. Njen nastanek je posledica toženčeve kršitve pogodbe. Toženec pa je tožnici tudi zamolčal resnično lastniško stanje parcel, kar je tožnici onemogočilo gradnjo (odgovornost toženca za pravne napake). Navedene ugotovitve tako potrjujejo zaključek sodišč nižjih stopenj, da je toženec odgovoren tožnici za škodo, ki ji je nastala v zvezi s projektno dokumentacijo. Drugačni revizijski razlogi, ki se ukvarjajo s pravno neodločilnimi okoliščinami (kot so trditve o domnevno napačni tožničini izbiri izvajalca in podobno), niso utemeljeni. Razlog, zakaj tožnica ni mogla graditi in uporabiti naročene (in že plačane) projektne dokumentacije, je bil v tem, da toženec ni bil izključni lastnik zemljišč, kot je tožnici zatrjeval (prikazoval). V skladu z navedenimi razlogi, ki so potrdili, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno. Tožničino zahtevo za povrnitev stroškov odgovora na revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo, ker ni vseboval pravno relevantnih razlogov. Zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).