Sklep II Ips 394/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Glede na vrednost spornega predmeta revizija ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog opr. št. I Pl 2143/99 z dne 20.05.1992 sodišče prve stopnje glede glavnice v znesku 130.343,80 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju tožene stranke je izračun anuitet napačen. To sledi iz izvedenskega mnenja, ki ga sodišče ni upoštevalo. Med glavno obravnavo sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo vseh dejstev in izvajalo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Ta je namreč poskušala dokazati ničnost sporne pogodbe.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrže kot nedovoljeno, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - 1999, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Sodba, s katero se je v tej zadevi postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana dne 26.10.1999, torej po uveljavitvi ZPP iz leta 1999 (po določbi 503. člena je navedeni zakon začel veljati devetdeseti dan po objavi v Uradnem listu RS dne 15.04.1999, torej dne 14.07.1999), zaradi česar se po določbi 1. odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljuje po določbah novega ZPP. Dovoljenost revizije je zato treba presojati po drugem odstavku 367. člena ZPP:

revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT.

S sodbo sodišča prve stopnje je ostal v veljavi plačilni nalog z dne 20.05.1992, po katerem mora toženec tožeči stranki plačati znesek 130.343,80 SIT s pripadki. Z izpodbijano sodbo je bila takšna odločitev potrjena. Po določbi 2. odstavka 367. člena ZPP torej v tem premoženjskem sporu revizija ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega v navedeni zakonski določbi predpisanega zneska. Zato je revizijsko sodišče postopalo po določbi 377. člena ZPP in nedovoljeno revizijo zavrglo.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.