Sodba II Ips 263/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Vsebinsko toženčevi revizijski očitki merijo na izpodbijanje dejanske trditvene podlage tožbe, da je tožečo stranko oškodoval za sporni znesek, kar je bilo ugotovljeno z obsodilno kazensko sodbo. Glede na izrecno določbo drugega odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato sodišče druge stopnje vsebinsko enakih pritožbenih trditev toženca ni moglo obravnavati. Po izrecni določbi drugega odstavka 370. člena ZPP pa revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3.139.910,10 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.05.1991 dalje. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Res je kazenska sodba pravnomočna, vendar je toženec prepričan, da je nepravilna, saj temelji na krivi izpovedi priče. Zato je toženec kot subsidiarni tožilec 23.06.2000 vložil subsidiarno obtožbo zoper pričo zaradi kaznivega dejanja krive izpovedi. Vložil je tudi zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Toženec zatrjuje, da je odločba civilnega sodišča, ki temelji na nezakoniti kazenski sodbi, prav tako nezakonita, kar bo dokazal v kazenskem postopku proti priči.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki ga je bilo treba v tej pravdni zadevi uporabiti glede na prehodno določbo novega zakona in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Revizija ni utemeljena.

Toženec revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev ni vsebinsko obrazložil ali opredelil z nobenim od razlogov iz 339. člena ZPP. Zato samo pavšalno zatrjevanih procesnih kršitev revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni jasno opredeljen. Vsebinsko toženčevi revizijski očitki merijo na izpodbijanje dejanske trditvene podlage tožbe, da je tožečo stranko oškodoval za sporni znesek, kar je bilo ugotovljeno z obsodilno kazensko sodbo. Glede na izrečno določbo drugega odstavka 338. člena ZPP se zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato sodišče druge stopnje vsebinsko enakih pritožbenih trditev toženca ni moglo obravnavati. Po izrečni določbi drugega odstavka 370. člena ZPP pa revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče teh toženčevih revizijskih očitkov ni upoštevalo. V okviru uradnega preizkusa po 371. členu ZPP je ugotovilo, da sta obe sodišči v izpodbijanih sodbah pravilno uporabili materialno pravo. Zato je na podlagi 378. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.