Supreme Court dismisses appeal confirming tenant's right to privatize apartment via prior exchange agreement.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Na podlagi zakonito izvedene zamenjave je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na pridobljenem stanovanju (drugi odstavek 23. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih) in s tem pravico do privatizacijskega odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za štirisobno stanovanje v Ljubljani, pod pogoji, ki jih določa za privatizacijo Stanovanjski zakon. Ugotovilo je, da je tožnik svoje stanovanje v Beogradu zamenjal za navedeno stanovanje in da je Vojna pošta 50 Zagreb kot organ tedanjega stanodajalca menjalno pogodbo potrdila pred 20.6.1991. Zato je menjalna pogodba veljavna in je tožnik pridobil na zamenjanem stanovanju stanovanjsko pravico v skladu z Zakonom o stanovanjskih razmerjih. Zato izpolnjuje pogoje za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, oziroma jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da se po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA lahko privatizirajo stanovanja le, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji. V obravnavanem primeru je bila pogodba o zamenjavi stanovanj sklenjena 20.6.1991, stanovanjski organ v Beogradu pa je dal soglasje za zamenjavo šele 7.2.1992, za ljubljansko stanovanje pa je dala soglasje Vojna pošta 50 Zagreb za bivše poveljstvo garnizije Ljubljana, ki ni pravni prednik tožene stranke. Zamenjava je bila izpeljana v času, ko je bila Republika Slovenija samostojna država, vendar ni dala soglasja in zato zamenjava ni zakonita. Sodišče glede na 3. člen Zakona o pravdnem postopku ne bi smelo priznati razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom. Napačno je izračunana kupnina in v tem delu je sodišče odločilo v nasprotju s tožbenim zahtevkom, torej preko zahtevka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pogodba o zamenjavi stanovanj, s katero je tožnik pridobil sporno stanovanje, je bila sklenjena dne 20.6.1991. Tedaj se je glede vojaških stanovanj uporabljal Zakon o sredstvih in financiranju JLA in Pravilnik o stanovanjih v JLA. V skladu s 55. členom tega pravilnika sta k zamenjavi dala soglasji oba stanodajalca. Na ta način je bila zamenjava izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, kar kot pogoj za privatizacijo določa Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA. Izvedena pa je bila tudi v skladu s 23., 24. in 25. členom Zakona o stanovanjskih razmerjih. Na podlagi zakonito izvedene zamenjave je tožnik pridobil stanovanjsko pravico na pridobljenem stanovanju (drugi odstavek 23. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih) in s tem pravico do privatizacijskega odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona. Ni pomembno, da je za beograjsko stanovanje stanodajalec dal soglasje šele kasneje, ker to soglasje za presojo tožnikovih pravic na spornem stanovanju v Ljubljani ni relevantno. Novi predpisi (Uredba o izvedbi privatizacije ... in Stanovanjski zakon) veljajo za sporno stanovanje, če je bila zamenjava opravljena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. To je bilo ugotovljeno. Drugačno stališče revizije ni v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodbe prve in druge stopnje.

Tožena stranka je lastnik spornega stanovanja in v tem pogledu pravna naslednica glede državnega premoženja bivše SFRJ (1. člen Uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo). Na podlagi Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA je Republika Slovenija zavezana za izvedbo privatizacije stanovanj, prevzetih od JLA. Zato ugovor tožene stranke, da ni pravna naslednica prejšnjega poveljstva garnizije ne zadeva bistva.

Poveljstvo je bilo samo organ JLA, njeno premoženje je bilo premoženje prejšnje države, Republika Slovenija pa je to premoženje, ki je na njenem ozemlju, prevzela v svojo last.

Tožena stranka napačno razume določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP. Ta namreč prepoveduje procesno razpolaganje strank z zahtevki, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim pravilom, kar pomeni, da sodišče ne dovoli odpovedi in pripoznanja takih zahtevkov in poravnave o njih. To se v tej pravdi ni zgodilo, saj tožena stranka vseskozi nasprotuje postavljenemu zahtevku. Seveda pa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in bi zato moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ki bi bil v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo ne glede na morebitna drugačna procesna razpolaganja pravdnih strank. V obravnavanem primeru to ne pride v poštev, ker je ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek v skladu s predpisi in ni ugotovljeno, da bi bil v nasprotju z moralnimi pravili.

Višina kupnine je bila izračunana in izračun je bil preverjen v pritožbenem postopku. Gre za dejansko vprašanje, o katerem revizijsko sodišče ne more presojati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožeči stranki je kot protidajatev naložena višja kupnina, kot jo je postavila v tožbenem zahtevku. Zato ni v celoti ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku in ji je prisojeno manj, kot zahteva, ne pa več, kot napačno uveljavlja tožena stranka v reviziji.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).