Sodba II Ips 369/2001 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Presoja višine preživnine za otroka.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec prvi tožnici, poleg že pravnomočno prisojene mesečne preživnine v višini 8.000,00 SIT, plačevati še dodatno mesečno preživnino v znesku 12.000,00 SIT od 01.02.1997 dalje. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in prvostopenjsko sodbo za čas od 01.02.1997 (vložitve tožbe) do 30.09.2000 spremenilo tako, da je dodatno prisojeno preživnino ob upoštevanju vsakokratnih življenjskih stroškov ustrezno znižalo. V preostalem delu je zavrnilo pritožbo toženca in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje, je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer "drugega odstavka 339. člena ZPP (člen 370/I tč. 1)". V reviziji trdi, da izrek drugostopenjske sodbe ni razumljiv, ker niso razvidne toženčeve mesečne obveznosti. Trdi tudi, da sodišči nista upoštevali že plačanih zneskov preživnine. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje "drugemu sodniku in senatu". Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. Revidentka smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe sodišča druge stopnje jasen in razumljiv. V prvem stavku izreka je res med drugim navedeno, da mora toženec "od 01.02.1997 do 30.04.1997 plačati še 6.804,30 SIT, od 01.05.1997 do 31.10.1997 plačati še 7.405,10 SIT...", vendar se ta stavek konča z besedo mesečno. Uporaba dovršnega glagola "plačati" in ne "plačevati" je posledica dejstva, da je sodišče druge stopnje odločalo o že (deloma) preteklem obdobju, to je o obdobju med vložitvijo tožbe in izdajo sodbe. Vendar pa takšna, tudi sicer pravilna slovnična raba, ni povzročila pomenske nejasnosti. Temu ugovoru zato revizijsko sodišče ni moglo ugoditi. Jasni in razumljivi pa so tudi razlogi v sodbi sodišča druge stopnje. Na toženčev ugovor, da sodišči nista upoštevali že plačanih zneskov preživnine, je sodišče druge stopnje odgovorilo in ugotovilo, da toženec ni dokazal, da bi v spornem obdobju plačeval višjo preživnino od tiste, ki je bila že pravnomočno določena oziroma valorizirana (stran 3 in 4 drugostopenjske sodbe). Kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem vprašanjem revidentka ni opredeljeno navedla, izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji pa ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo še s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da odločitev temelji na določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89, preč. besedilo, Ur. l. RS št. 13/94 - 70/2000), ki zadevajo preživninska razmerja med starši in otroki (123. in 129. člen) ter na izvedbenih predpisih Vlade Republike Slovenije o uskladitvi preživnin, ki jih je citiralo sodišče druge stopnje. Tudi materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno in je zato revizija v celoti neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.