Sodba II Ips 594/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Zaradi prisilne narave Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91-I), po kateri je denarna enota Republike Slovenije tolar, ki je edino plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije, mogoče utemeljeno zahtevati izročitev, sicer v tuji valuti izročenega denarja, le v domači valuti po ustreznem tečaju.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 27.10.1993, ki sta jo sklenila pokojni tožnikov brat V. K. in M. A., nična, in zahtevek, da je toženec dolžan izročiti tožniku 14/100-ink dvosobnega stanovanja s kabinetom v II. nadstropju stanovanjskega objekta ..., kar predstavlja sobo v izmeri 12,92 m2. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 22.000,00 DEM. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z Zakonom o deviznem poslovanju je namreč mogoče pri sklepanju poslov uporabljati tujo valuto. Kupnina je bila plačana v nemških markah. Tožeča stranka zato postavlja zahtevek na vrnitev vplačanega denarja, pri čemer je ohranjena njegova vrednost. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala biti upoštevana določba 108. člena ZPP, sicer pa ne bi bilo treba izvajati vseh dokazov, kot je bilo storjeno. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999). Revizija ni utemeljena. Revizijska trditvena podlaga se določno nanaša le na odločitev sodišča druge stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku. Vendar pa je pravna razlaga, ponujena v reviziji, napačna. Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I) je v 5. členu - v povezavi z določbo 395. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - omogočal tudi v pogodbenih razmerjih med domačimi osebami uporabiti tujo valuto kot vrednostno podlago. S tem je v pogojih denarne inflacije omogočeno ohranjanje vrednosti izročenega denarja. Ne glede na to pa je zaradi prisilne narave Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91-I), po kateri je denarna enota Republike Slovenije tolar, ki je edino plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije, mogoče utemeljeno zahtevati izročitev, sicer v tuji valuti izročenega denarja, le v domači valuti po ustreznem tečaju. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da obravnavani primer ne omogoča sklepanja, da bi bila terjatev dolžnika devizne narave v smislu Zakona o deviznem poslovanju. Podrejeni zahtevek, ki se glasi na plačilo določenega zneska v tuji valuti, je bil torej utemeljeno zavrnjen. Pravilno je tudi stališče glede morebitne uporabe določbe 108. člena ZPP, ki se nanaša na ravnanje sodišča, kadar je vloga stranke nerazumljiva, ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. V delu, v katerem je postavljen podrejeni tožbeni zahtevek, je namreč vloga razumljiva in nima pomanjkljivosti. Pravno podlago podrejenega tožbenega zahtevka je sprejela tožeča stranka sama; sodišči nižjih stopenj pa sta pravilno odločili, da zatrjevana pravna podlaga - prisoja denarnega zneska v tuji valuti - ni utemeljena. Odločitve o primarnem tožbenem zahtevku tožeča stranka določno ne izpodbija. Kolikor pa je nestrinjanje s tem delom izpodbijane sodbe vsebovano v revizijskem predlogu na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, revizijsko sodišče v celoti sprejema pravno pravilne razloge izpodbijane sodbe in revizijo tudi v tem delu zavrača. Tožeča stranka je tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe vložila le proti pravnemu nasledniku kupca, ne pa tudi proti prodajalki. Obe pogodbeni stranki prodajne pogodbe sta glede ugotovitve ničnosti te pogodbe enotna in nujna sospornika (196. člen ZPP). Takšen zahtevek je namreč mogoče obravnavati le kot celoto in ne le proti eni pogodbeni stranki. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrniti.