Sodba II Ips 567/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO] Voznik, ki se je srni umikal levo, čeprav se je zavedal, da ga prehiteva drugo vozilo, je odgovoren za nastalo škodo na vozilu, ki ga je prehitevalo.

[OBRAZLOŽITEV] V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 19.5.1992 je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan F. K. (v nadaljnjem besedilu: zavarovanec), naložilo, naj plača tožeči stranki 54.000,00 SFR in 250,00 DEM, oboje v tolarski vrednosti, ter 21.000,00 SIT vse z zamudnimi obrestmi po različni obrestni meri in od različnih datumov. Ugotovilo je, tudi s pomočjo izvedenca, da je nezgodo povzročil s krivdnim ravnanjem zavarovanec tožene stranke, ker se je umikal v levo, ko ga je prehiteval tožnik. Zaradi oplaženja vozil je tožnikov avto zapeljal v obcestni jarek. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, ker je zavzelo stališče, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Napačno je bilo ravnanje zavarovanca, ki je zavedajoč se, da ga prehiteva vozilo, zavil v levo. Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi in predlagala vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni. Opisuje svoje videnje poteka prometne nesreče, iz katerega naj bi sledil logičen sklep, da je tožnik reagiral na klic sopotnice in zapeljal v levo, še preden je prišlo do kakšnega oplaženja. Sodišče pa takšnega sklepa ni izpeljalo. Zavarovanec je ravnal kot vsak povprečen voznik in se poskušal ogniti oviri - srni. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo sodišče zavrže, ker je vložena iz nedovoljenega razloga, saj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa ne pove, v čem naj bi bilo kršeno materialno pravo. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP) določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena). Prav ta razlog pa uveljavlja toženkina revizija, ki skuša prikazati drugačen potek dogajanja, katerega končni učinek je bila škoda na tožnikovem avtomobilu. Takšnih trditev revizije revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, saj je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Presoja materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je torej dopustna le na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa na podlagi dejanskih trditev v reviziji. Takšna presoja (tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP) pa je pokazala, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Bistveno je namreč, da se zavarovanec ne bi smel levo umikati srni, pa naj je pričakoval, da se bo ta obrnila pred cesto in skočila nazaj v gozd ali da bo nadaljevala s prečkanjem ceste. Zavedal se je namreč, da ga takrat prehiteva drugo vozilo. Ko je zavil v levo, je kršil določbo prvega odstavka 61. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 s spremembami in dopolnitvami do št. 13/91), ki določa, da se mora voznik, ki je dobil znak za prehitevanje s svoje leve strani, umakniti s svojim vozilom k desnemu robu vozišča. Zavarovanec pa je storil prav obratno. Tega njegovega ravnanja ne opravičuje pojav srne. Ko po drugi strani ni mogoče ničesar očitati tožnikovi vožnji, je očitno, da je zaradi zavarovančevega krivdnega ravnanja odgovornost le na njem in tako tudi na toženi stranki, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan (prvi odstavek 178. člena ter prvi odstavek 940. in prvi odstavek 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP). Ker je tožena stranka propadla z revizijo, mora sama trpeti stroške v zvezi z njo, kar je zajeto že z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa sodišče ni priznalo stroškov za odgovor na revizijo, saj spričo njene vsebine odgovor niti ni bil potreben in tako tudi ne stroški zanj (prvi odstavek 155. člena ZPP).