Supreme Court allows denationalization claim by revoking lower court decisions due to coercion under ZDen. The court found coercion under ZDen must be interpreted broadly, not narrowly like ODZ or ZOR rules. The court ruled that coercion under ZDen must be interpreted broadly, not narrowly like ODZ or ZOR rules. The court ruled that coercion under ZDen must be interpreted broadly, not narrowly like ODZ or ZOR rules.

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

[JEDRO]

Grožnjo, silo ali zvijačo iz 5. člena ZDen je potrebno pojmovati širše, kot je to veljalo po pravnih pravilih ODZ (posebno pravil 869. do 871.) oziroma kot to velja sedaj po določbah 60. do 65. člena ZOR. Tak specifičen pristop je terjalo spoznanje, da je lahko takoimenovano revolucionarno nasilje (če se je zatrjevalo) imelo več ali manj razpoznavne oblike oziroma posledice. To hkrati pomeni, da je potrebno pravno ocenjevanje tako splošnih kot konkretnih razmer, ugotovljenih v posameznih primerih, ocenjevati in razlagati v skladu s temeljnim ciljem ZDen, ki je v popravi krivic, povzročenih z različnimi oblikami prisilnega podržavljanja premoženja. Pri ocenjevanju, ali gre za splošne ali (p)osebne razmere, je treba izhajati iz trditvenega in dokaznega gradiva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog predlagatelja, ki je predlagal denacionalizacijo nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi darilne pogodbe z dne 29.04.1963, sklenjene med A. K. in Občino I.. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da predlagatelj ni izkazal s 5. členom ZDen predpisanih predpostavk, ki bi utemeljevale vrnitev premoženja. Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjski sklep potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava so zoper sklep sodišča druge stopnje vložili revizijo dediči pokojnega predlagatelja in predlagali, da naj se izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi. V reviziji opozarjajo, da je daritev celega premoženja v takih razmerah, kot so bile ugotovljene, v eklatantnem nasprotju z naravnim in pričakovanim ravnanjem zdravega človeka. V konkretnem primeru je država z ustvarjanjem neekonomskih življenjskih pogojev prisilila predlagatelja k daritvi. Ta je bogastvo posameznikov zavračala ter je izvajala nacionalizacijo celotnih posestev na različne načine. Tu se ne postavlja vprašanje davkov, ampak konkretna obdavčitev predlagatelja, ki je bila takšna, da je onemogočila preživetje in ki je prisilila predlagatelja k daritvi. Ugotovljeno je bilo, da so bili predlagatelju v tem primeru pred sklenitvijo darilne pogodbe odmerjeni davki, ki so presegali ekonomsko zmožnost premoženja.

Sporna pogodba ni bila sklenjena po svobodni volji darovalca v normalnih razmerah, temveč v posledici ravnanja države, ki je z zlorabo položaja prisilila darovalca k daritvi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Predlagatelj je oprl predlog za denacionalizacijo domnevno 60 ha velikega posestva, darovanega Občini I. dne 29.04.1963, na trditve o sili in grožnji, kar da se je (pojasnjeno z lastno izpovedjo)

odražalo v grožnji konkretnih občinskih uslužbencev, češ da bo sicer šel na Goli otok in tudi s tem, da so mu naslednje leto po odklonitvi izročitve posestva, dvignili davek za 50-krat. Sodišči nižjih stopenj sta predlog za denacionalizacijo zavrnili, ker sta ocenili, da so predstavljali visoki davki in nizki prihodki od kmetij, takratne splošne razmere, da pa predlagatelj konkretne prisile ni dokazal. Pravno izhodišče za presojo sile, grožnje ali zvijače državnega organa iz 5. člena ZDen je sodišče prve stopnje oprlo na 60. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožbeno sodišče je tako presojo (očitno) sprejelo, ker je izpodbijano odločitev v celoti potrdilo.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bilo pravno izhodišče sodišč nižjih stopenj, ki sta ocenjevali s 5. členom ZDen predpisane predpostavke o napakah volje v okviru določb sedaj veljavnega 60. člena ZOR, preozko (in zato materialnopravno zmotno), v posledici takega pristopa pa nista ugotovili in ocenili vseh pravnorelevantnih okoliščin spora, ki so bile potrebne za pravilno odločitev. Sodna praksa je v podobnih primerih izoblikovala stališče, da je potrebno grožnjo, silo in zvijačo iz 5. člena ZDen pojmovati širše, kot je to veljalo po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika - ODZ (posebno pravil 869. do 871.) oziroma kot to velja sedaj po določbah 60. do 65. člena ZOR. Tak specifičen pristop je terjalo spoznanje, da je lahko takoimenovano revolucionarno nasilje (če se je zatrjevalo) imelo več ali manj razpoznavne oblike oziroma posledice. To hkrati pomeni, da je potrebno pravno ocenjevanje tako splošnih kot konkretnih razmer, ugotovljenih v posameznih primerih, ocenjevati in razlagati v skladu temeljnim ciljem ZDen, ki je v popravi krivic, povzročenih z različnimi oblikami prisilnega podržavljenja premoženja. Pri ocenjevanju, ali gre za splošne ali (p)osebne razmere, je treba izhajati iz trditvenega in dokaznega gradiva. V tem primeru se je med drugim zatrjevalo, da je občina za 50-krat dvignila davke, ker je predhodno predlagatelj odklonil prostovoljno izročitev posesti. Takega zatrjevanja (ki kaže na dvig davkov le proti predlagatelju) ni mogoče tolmačiti kot splošne razmere na davčnem področju, kot sta to storili sodišči nižjih stopenj (brez kakšne dokazne podlage).

Revizijsko sodišče je v skladu z zgoraj navedenimi razlogi razveljavilo sklepa sodišč nižjih stopenj na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZDen in 37. členom Zakona o nepravdenm postopku (ZNP).

V ponovljenem postopku bo potrebno okoliščine, ugotovljene z že doslej izvedenimi dokazi, oceniti v povezavi s trditvenim oziroma dokaznim bremenom stranke. Take napake volje kot se zatrjujejo v predlogu, imajo naravo prisile nad pogodbenikovo voljo. Trditve o konkretni sili pa je potrebno ocenjevati v povezavi s takratnimi razmerami, ki naj bi vladale v času sklenitve posla (ki praviloma zajema daljši čas, to je tudi čas priprav na sklenitev posla). Če naj bo pravna presoja pravilna v takih primerih kot je obravnavani, je potrebno posebej presoditi vse okoliščine, ki so predlagatelja pripeljale do odločitve, da je s svojim premoženjem neodplačno razpolagal. Kadar kdo daruje večje premoženje državi, se vprašanje razlogov daritve še posebej postavlja, saj pride običajno do daritev zaradi določenih vezi med darovalcem in obdarjencem. Pri ocenjevanju okoliščin sklenitve določene pogodbe, ko se praviloma obravnavajo časovno precej odmaknjeni dogodki, je potrebno upoštevati tudi možnost dokazovanja, bodisi ker prizadeti ne živi več ali ni več oseb, ki naj bi pritisk izvajale oziroma ni (več) neposrednih prič. Ko je tako otežkočeno dokazovanje okoliščin subjektivnega pomena, je potrebno toliko bolj upoštevati v času sklenitve posla obstoječe razmere. Zato se v spornih okoliščinah in v takrat obstoječih razmerah sklenjene pogodbe presojajo manj strogo in zato širše od takrat veljavnih pravnih norm kot je že navedeno spredaj. Revizijsko sodišče ocenjuje, da bo možno šele po presoji spora, ki bo vse povedano upoštevala in le po potrebi še po dopolnitvi postopka, odločiti o tem, ali je predlog za vrnitev domnevno prisilno odvzetih nepremičnin utemeljen ali ne. Razveljavitev pobijanih sklepov pa je bila potrebna, ker doslej v postopkih na nižjih stopnjah opravljena presoja, ki je bila pomanjkljiva, ni omogočala pravno pravilne odločitve.

Revizijsko sodišče je na podlagi 383. člena v zvezi s 356. členom ZPP odločilo, da se novo odločanje opravi pred drugim sodnikom. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri prvem sojenju (27.08.98) ugodilo predlogu, pri drugem sojenju pa je ob bistveno istem stanju predlog zavrnilo, spremembe dokazne ocene o izpovedi predlagatelja (ki ponovno ni bil zaslišan) pa ni pojasnilo.