VDSS Sodba Psp 50/2026 · Višje delovno in socialno sodišče

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

[JEDRO]

Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.

Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikšnem deležu vpliva na oceno delazmožnosti, saj pri ugotavljanju invalidnosti ne gre za natančen matematični izračun. Ni podanih kriterijev, ki bi omogočali preverljiv matematični preračun.

Ne izvedenski organ ne sodišče ne more ocenjevati tožnikove morebitne preostale delovne zmožnosti ob spekulacijah in hipotetičnih predpostavkah, kako bo vplivalo opravljanje ustreznega dela na tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno opredelitev preostale delovne zmožnosti naj bi zagotavljalo, da pri tožniku kljub nadaljnjem opravljanju dela ne bi prišlo do poslabšanja invalidnosti. Morebitna naknadna poslabšanja zdravstvenega stanja, pa so lahko le podlaga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 10. 2024 ter odločbo iste številke zadeve in dosjeja z dne 15. 5. 2024, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 1. 5. 2024 dalje. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbe ugodi, tožencu pa v plačilo naloži stroške postopka, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj odredi, da se ta obravnava opravi pred drugim senatom.

Izpodbijana sodba je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb ZPP, materialno pravo je zmotno uporabljeno, v posledici navedenega pa je dejansko stanje tudi napačno ugotovljeno. Obrazložitev izpodbijane sodbe je zgolj navidezna, razlogi so pomanjkljivi in izvzeti iz konteksta same zadeve, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in se zoper njo argumentirano braniti. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, saj sodišče dokazov ni tehtalo, temveč jim je le sledilo.

Tožnik trpi za več obolenji: karcinomom desnega testisa, MALT limfomom, bolezen pljučnega intersticija, mešano vezivno tkivna bolezen, Raynaudov fenomen, zmanjšano kardiorespiratorno rezervo, mejno restrikcijo pljučne funkcije, rupturo tetive supraspinatusa, stanje po artroskopiji desne rame, funkcionalno okvaro desne rame in utesnitveno nevropatijo medianusov. Gre za kombinacijo različnih bolezni in telesnih okvar, ki vplivajo, kot izhaja iz pridobljenih izvedenskih mnenj, na tožnikovo delazmožnost. Vprašanje je, ali je kombinacija vseh teh zdravstvenih težav tolikšna, da je tožnik popolnoma dela nezmožen, ali pa takšna, da je tožnik z njimi še vedno z določenimi omejitvami zmožen opravljati določeno pridobitno delo.

Z izpodbijano sodbo je odločeno, da je pri tožniku delazmožnost še podana in da lahko delo opravlja pod pogoji in omejitvami, ki jih je določil toženec. Svojo odločitev je oprlo na pridobljeno izvedensko mnenje in njegove dopolnitve v pisni in ustni obliki, nasprotne argumente tožnika pa prezre ali jih odpravi s pavšalno navedbo, da sledi izvedenskemu mnenju. Opiranje odločitve na avtoriteto izvedenca je nedopustno. Sodišče v 8. točki obrazložitve taksativno našteva ugotovljene omejitve, v ničemer se ne opredeli do tožnikovega ugovora, da specifična kombinacija omejitev izključuje vsakršno organizirano pridobitno delo.

Sodišče ne pojasni, kako je mogoče opravljati drugo ustrezno delo, če tožnik zaradi Raynaudovega fenomena in pljučne bolezni potrebuje pisarniške pogoje zaradi okvare desne roke in izobrazbenega profila lesar, voznik pa za pisarniška dela ni usposobljen, medtem ko so vsa preostala (lahka fizična dela) zanj neizvedljiva zaradi omejitev gibljivosti roke in prepovedi ponavljajočih gibov. Odločitev delazmožnosti tožnika je na ravni abstrakcije. Tako v pisnem mnenju kot njegovih dopolnitvah in na zaslišanju je bilo z omejitvami ugotovljeno, da ima tožnik zaradi bolezni pljučnega inersticija skrajšan delovnik, omejitev v ugodni mikroklimatski pogoji pa je dana zaradi Raynaudovega fenomena, glede drugih omejitev pa se izvedenci niso izjasnili oziroma se niso želeli.

Tožnik je navajal, kaj vse spada med ugodne klimatske pogoje, med drugim čisto okolje brez prašnih delcev, izvedenci pa niso pojasnili, ali ta omejitev velja tudi za tožnika. Tožniku je bil podan očitek, da ni nosil maske. Slednje je rezultiralo v zmotni uporabi materialnega prava. Čeprav vsaka posamezna bolezen morda dopušča teoretično delo, njihova kumulacija izniči realno delovno zmožnost. Omejitev ugodnih mikroklimatskih pogojev izključuje vsa dela zunaj in v halah, omejitev brez ponavljajočih gibov in dvigovanja pa izključujeta vsa preostala dela v zaprtih prostorih.

Ker tožnik zaradi izobrazbe ne more opravljati pisarniških del, zanj ne obstaja organizirano pridobitno delo. Tožnikova obolenja so bila obravnavana kot ločene postavke na seznamu, ne pa kot skupek več bolezni. Izvedenska komisija pavšalno navede, da mnenje utemeljuje kot skupek, s katero konkretno dano omejitvijo so vse te bolezni povezane, pa ne navede. Pomanjkljivo izhodišče v zvezi s kombinacijo vseh tožnikovih bolezni skuša sodišče pokriti z zaključkom, da je tožnikova bolezen stabilna. Prezre pa, da je tožnik v večletnem bolniškem staležu za polni delovni čas.

Zaslišani član komisije se do slednjega dejstva ni konkretneje želel opredeliti, čeprav bi moral. Dejstvo je, da je bila tožnikova preostala delovna zmožnost ocenjevana glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje, ki je stabilno zgolj kot posledica njegovega trenutnega življenjskega stila in ne odraža stanja, v katerem bi bil, če bi tožnik delal. Utemeljevanje odločitve sodišča na okoliščinah, ki niso primerljive z okoliščinami pri opravljanju dela, je nekorektno in zbuja dvom v nepristranskost člana in sodišča. Obrazna maska se nosi kot zaščita v delovnem okolju, zato je neumesten očitek, da tožnik ni nosil maske na obravnavi.

Sodišče bi prišlo do drugačnega zaključka, če bi tožnika ocenjevali, kot da bi opravljal organizirano pridobitno delo, saj bi gibanje v smislu lažjega dela in dihalna prepreka v obliki obrazne maske pri tožniku zagotovo rezultirala v hudi zadihanosti. Tovrstna dokazna presoja na osebnih zaznavah sodišča, ki bi bile tožniku predstavljene kot relevantne, niso upoštevne v poštenem sodnem postopku. Vprašljiv je odnos člana izvedenskega organa glede težav s prekomerno težo, ki se je skozi sodno odločbo prenesel tudi na sodišče, ki je to okoliščino subtilno opredelilo kot relevantno in razlog za tožnikovo zadihanost.

Iz obrazložitve sodišča ni mogoče razbrati, ali so tožnikove težave posledica diagnosticiranih bolezni ali prekomerne teže oziroma obeh okoliščin. Pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom zaradi izpostavljenosti pristranskosti senata.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanja sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno ugotovljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na očitke o nerazčiščenem dejanskem stanju, nepravilno uporabljenem materialnem pravu, procesnih kršitvah poudarja predvsem naslednje očitanim procesnim kršitvam.

6. Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje sam sebi ali odločilnim dejanskim razlogom sodbe, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 10. 2024 ter odločbo iste številke zadeve in dosjeja z dne 15. 5. 2024, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 70 %, poškodbe zunaj dela 30 %, priznana pravica do dela na drugem delu, fizično lažje delo z dvigovanjem bremen do 5 kg v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez sunkovitih in dolgotrajnih obremenitev desne zgornje okončine, brez dvigovanja desne zgornje okončine nad višino ramen, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 5. 2024 dalje.

8. Gre za spor o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine. Pri ocenjevanju invalidnosti je potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera. V obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve postopka in posledično ne do nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Podana ni niti zatrjevana kršitev 8. člena ZPP. Izpodbijana sodba v 9. in 10. točki obrazložitve izkazuje ustrezno dokazno oceno. Sodišče je utemeljilo zakaj je sprejelo izvedensko mnenje izvedenskega organa.

9. Pravilna je vrednostna ocena sodišča, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožniku ni dokazana popolna izguba delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Na množico pritožbenih navedb, na katere je argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje, na tožnikovo trditveno podlago, pritožbeno sodišče ne odgovarja znova. Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da bi se izvedenski organ moral izrecno opredeljevati do posameznih diagnoz, ni utemeljeno. Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostala delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca 1 podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve 2 ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 3 za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica.

10. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča, da pri tožniku ni podane izgube delazmožnosti je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge v odločilnih dejstvih ti razlogi niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve, saj je sodišče ustrezno obrazložilo sprejeto dokazno oceno izvedenih dokazov v 9. točki in materialno podlago, na podlagi katere je sprejelo odločitev.

11. Tožnik zmotno vztraja, da gre pri odločitvi sodišča zgolj za prevzem in prepis izvedenskega mnenja, zaradi avtoritete brez pomanjkanja dokazne ocene, saj je povsem razvidno, da je dokazna ocena podana življenjska, logična ter izpeljana skladno z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča, da pri tožniku ne gre za izgubo delazmožnosti. Neutemeljeno mora ostati zatrjevanje tožnika, da mu celotno zdravstveno stanje kot kumulacija vseh zdravstvenih težav izniči vsako njegovo realno delovno zmožnost. Pri tožniku gre res za množico diagnoz oziroma bolezenskih stanj, vendar je iz pisnega izvedenskega mnenja in iz nadaljnjih izpovedb člana izvedenskega organa razvidno, da so bila vsa pomembna zdravstvena obolenja tožnika vrednostno upoštevana pri celoviti oceni, kar je povzeto v 6. točki obrazložitve. Pri tožniku je kot glavna bolezen opredeljena bolezen pljučnega intersticija, kot bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa Karcinom d. testisa, kasne posledice po poškodbi mišice in tetive na zgornjem udu, Raynaudov sindrom, Limfom celic B. Preostale bolezenske diagnoze pri tožniku ne vplivajo na delovno zmožnost, zaradi česar se izvedenski organ ni obvezan opredeljevati do vseh tožnikovih bolezenskih stanj, ki ne vplivajo na invalidnost. Sodišče je v 9. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, zakaj meni, da podano izvedensko mnenje predstavlja podlago za sprejem odločitve. Podrobno se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj. Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, ki jo je sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikšnem deležu vpliva na oceno delazmožnosti, saj pri ugotavljanju invalidnosti ne gre za natančen matematični izračun. Ni podanih kriterijev, ki bi omogočali preverljiv matematični preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri, katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na samo invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. V 9. točki obrazložitve je izkazana pravilna vrednostna ocena izvedenskega mnenja, ki tvori podlago odločitve. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj je izvedenskemu organu kljub vztrajajočih pripombam tožnika še vedno sledi.

12. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da se sodišče v 8. točki obrazložitve ob taksativnem naštevanju omejitev ni opredelilo, da specifična kombinacija izključuje vsakršno organizirano pridobitno delo. Sodišče je v postopku z opredeljevanjem potrebnih razbremenitev na ta način opredelilo tožnikovo preostalo delovno zmožnost. V okviru te preostale delovne zmožnosti pa je naloga specialista MDPŠ, da ugotovi, kako je tožnikova zdravstvena delovna zmožnost glede na poklic iz 63. člena ZPIZ-2 upoštevana. Tako ne gre za opredelitev tožnikove preostale delovne zmožnosti zgolj na ravni abstrakcije. Izvedenski organ je opozoril, da je natančno oblikovanje delovnega okolja naloga delodajalca, službe varstva pri delu in izvajalca medicine.

13. Brez osnove je pritožbeni očitek o pomanjkljivi opredelitvi izvedenskega organa do potrebnih omejitev, predvsem do bolezni pljučnega intersticija, saj je sodišče ugotovitev izvedenskega organa do ugodnih mikroklimatskih pogojev ocenilo v 6. točki obrazložitve, ker je ključno odsvetovanje dela v mrazu z mrzlimi snovmi objekti ali s hladno vodo in na delovnih mestih, kjer prihaja do hitrih sprememb temperature. Slednje tudi po pritožbeni oceni prepriča v ustreznost podane razbremenitve, saj tožniku zadoščajo mikroklimatski pogoji, ki morajo biti v skladu z obstoječo zakonodajo Zakonom o varnosti in zdravju pri delu, Pravilnikom o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih in Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih delih v gradbeništvu in Kolektivno pogodbo za gradbene dejavnosti. Nenazadnje se je član izvedenskega organa s področja MDPŠ, izrecno opredelil, da tožnik ne potrebuje zahtev do dela v izoliranem območju, temveč se zgolj svetuje, da se upoštevajo ugodni mikroklimatski pogoji in neizpostavljenost izrazitim dejavnikom tveganja v smislu bakterij, glivic, virusov oziroma polutantov, na kar je sodišče opozorilo v 8. točki obrazložitve.

14. Zmotno skuša tožnik ugotovitev o tožnikovi preostali delazmožnosti pojasniti s trditvijo, da gre pri njemu, zaradi večletnega bolniškega staleža zgolj za navidezno stabilno zdravstveno stanje, ki je posledica njegovega trenutnega življenjskega stila. Tožnik je bil ocenjevan do referenčnega datuma dokončne odločbe toženca, zato gre pri oceni za upoštevanje zdravstvenega stanja, ki je razvidno iz predložene medicinske in delovne dokumentacije, ki izkazuje zahteve tožnikovega poklica skladno s 63. členom ZPIZ-2 ter ugotovitvami kliničnega pregleda. Edino na tej podlagi je mogoče podati oceno preostale delazmožnosti. Ne izvedenski organ ne sodišče ne more ocenjevati tožnikove morebitne preostale delovne zmožnosti ob spekulacijah in hipotetičnih predpostavkah, kako bo vplivalo opravljanje ustreznega dela na tožnikovo zdravstveno stanje. Ravno opredelitev preostale delovne zmožnosti naj bi zagotavljalo, da pri tožniku kljub nadaljnjem opravljanju dela ne bi prišlo do poslabšanja invalidnosti. Morebitna naknadna poslabšanja zdravstvenega stanja, pa so lahko le podlaga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravno težo nosi dejstvo, da pri tožniku gre za stabilno zdravstveno stanje, saj kljub dejstvu, da je iz vidika medicinske stroke in doktrine pri tožniku indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, to ne pomeni, da gre pri tožniku za izgubo delazmožnosti. Tožnikov zadnji izvid pulmologa iz leta 2023 potrjuje, da je bila difuzijska kapaciteta v mejah normale, kar kaže sposobnost pljuč za prenos kisika izdihanega zraka preko adiorokapilarne pregrade. Tudi v letu 2025 specialisti niso ugotavljali progresa na pljučih in so kot ustrezno ocenili zdravljenje s CellCeptom še naprej ustrezno, zato so svetovali ob isti terapiji zgolj redno spremljanje še naprej.

15. Tudi pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča sprejeta zgolj na osebni zaznavi sodišča, s katerim skuša tožnik izpodbiti dokazno oceno sodišča, saj je sodišče v 8. točki obrazložitve izrecno izpostavilo, da so bistvene ugotovitve izvedenskega organa na osebnem pregledu, da je tožnik dihal normalno, da je bilo na pljučih slišana samo sklerofenija (inspiratorne poke v spodnjih delih pljuč) in ne morebitno opažanje člana izvedenskega organa v zvezi s prihodom tožnika ter ugotovitve lečečih specialistov, ki so bile ovrednotene s strani izvedenskega organa.

16. Kritične presoje ne vzdrži niti pritožbeni očitek, ki skuša ugotovljeno okoliščino tožnikove prekomerne teže, ki naj bi bila zaradi neprimernega odnosa člana izvedenskega organa do oseb, ki imajo morebiti težave s prekomerno težo, vplivati na oceno. Dejstva, da gre pri tožniku za prekomerno prehranjenost ni bila obravnavana v pejorativnem smislu, kot to skuša predstaviti tožnik, temveč zgolj kot objektivno dejstvo, ki vpliva na same težave z dihanjem zaradi dvignjenosti diafragme, ki lahko vodi do restriktivnih motenj ventilacije. Pri tožniku gre za indeks telesne mase 39 in v nobenem smislu ni bilo to dejstvo vrednostno problematizirano. Nenazadnje je tožnik ob zaslišanju sam izpovedal, da je menil, da so težave z dihanjem posledica njegove teže.

17. V tem sporu je ključna medicinska dokumentacija, ki je obstajala v spornem obdobju in ugotovitve osebnega pregleda izvedenskega organa, da pri tožniku še do referenčnega obdobja ne gre za izgubo delazmožnosti. S strani tožnika navajani kazalniki, ki naj bi izkazovali izgubo delazmožnosti ne podležejo zahtevam objektivizacije za oceno vpliva na delazmožnost.

18. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Ker tožnik s pritožbo ni uspel na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, nosi sam svoje stroške postopka.

1 IK I ali IK II.

2 81. člen ZPIZ-2.

3 82. člen ZPIZ-2.