VSL Sodba I Cp 709/2025 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke.

Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki je prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.

[OBRAZLOŽITEV]

tt1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo več posameznih denarnih zneskov v skupni vsoti 244.013,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške 4.161,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja toženkino odgovornost, ker je ta kot odvetnica oporočiteljici A. A. sestavila dve oporoki pred pričami, pri čemer se je zavedala, da oporočiteljica ne zna brati in pisati; drugi očitek je, da sta bili oporoki neveljavni tudi zato, ker oporočna priča, sin toženke, oporoke ni podpisal v navzočnosti oporočiteljice. 2 Po tožnikovem prepričanju je toženka s tem opustila skrbnost dobrega gospodarja, z napačnim pravnim nasvetom (oporočiteljico bi morala napotiti k notarju ali na sodišče) pa je tožniku povzročila škodo. Ta se je odrazila v premoženjski škodi izgube bivališča in brezplačnega bivanja, stroških sodnih postopkov, ki ne bi nastali, če bi bili oporoki veljavni, in v nepremoženjski škodi.

6. Tožnik v pritožbi najprej navaja, da se sodišče se ni opredelilo do trditev, da sta oporoki neveljavni iz dveh razlogov in je povsem prezrlo drugi razlog, da sin toženke (oporočna priča) oporoke ni podpisal v navzočnosti oporočiteljice.

7. Res je, da je bilo v pravdi Okrožnega sodišča v Kranju I P 242/2019 ugotovljeno, da sta sporni oporoki neveljavni iz dveh razlogov: (i.) ker je bila oporočiteljica nepismena in (ii.) ker je bila oporoka pred pričami sestavljena tako, da ena od prič ni bila navzoča ob podpisu oporočiteljice. Vendar pa, če je oporoka neveljavna, ker oporočiteljica ni znala brati in pisati, potem te pomanjkljivosti ne bi saniralo niti dejstvo, da bi obe oporočni priči oporoko podpisali v prisotnosti oporočiteljice. To pa pomeni, da za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali sta obe priči podpisali oporoko v pristnosti oporočiteljice ali ne, čeprav je to nedvomno razlog, ki bi tudi sam po sebi pripeljal do neveljavnosti oporoke. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do te druge kršitve, zato ne pomeni procesne kršitve, saj iz opisanega razloga dejstvo ni pravno pomembno. Ne obstaja namreč dolžnost sodišča, da se opredeli do prav vseh dejstev, temveč se mora opredeliti le do tistih, ki so pomembna za odločitev. 3

8. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da ni sprejemljivo, da bi moral on oporočiteljici priporočiti, da se oporoka notarsko overi, saj je prava neuka stranka in takih nasvetov ne more dajati. Navaja, da je toženka vedela, da je oporočiteljica nižje izobražena in bi morala zato vsaj delno preveriti njeno pismenost. Tožnik v zvezi s tem meni, da ni utemeljeno sklicevanje sodišča, da toženka ni imela razlogov, da bi dvomila v oporočiteljičino pismenost, saj bi kot izkušena in dolgoletna odvetnica morala to prepoznati.

9. Tudi te pritožbene trditve niso utemeljene. Pomembna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne oporeka, da je tožnik, ki je z oporočiteljico živel od leta 2013 in jo redno spremljal v vsakdanjem življenju, izpovedal, da je oporočiteljica znala brati in pisati. Očitno je, da oporočiteljičina nepismenost kljub njunemu večletnemu skupnemu življenju ni bila opazna niti njemu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se toženkina strokovnost nanaša na njeno znanje in skrbno izvajanje pravnih nalog, ne vključuje pa sposobnosti prepoznavanja značilnosti, kot je nepismenost, razen če bi bila ta očitna, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pomembno je, da sta bili toženka in oporočiteljica le znanki, da je oporočiteljica pred podpisom oporoke dokument tiho držala pred očmi, kar je toženko utrdilo v prepričanju, da jo je prebrala, nato pa jo je podpisala brez pripomb in težav pri podpisovanju. Pritožbeno sodišče sprejema razlago sodišča prve stopnje, da ima tudi pismenost različne stopnje, in da če nekdo slabše bere, to običajno pri drugi osebi ne bo vzbudilo dvoma o njegovi pismenosti. Še zlasti dejstvo, da je oporočiteljica dokument nekaj časa ogledovala, o njem kasneje povprašala in na koncu listino brez težav podpisala, tudi po presoji pritožbenega sodišča daje povsem zadostno podlago za sklepanje, da oporočiteljica zna brati. Neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi ob ugotovljenih okoliščinah odvetnik osebo, ki prišla k njemu napraviti oporoko pred pričami, preverjal, če je pismena.

10. Pravilen je zaključek tudi glede izpovedbe toženke, ko je ta omenjala, da je bila oporočiteljica "mejna". Tako je izpovedala, ko je bila zaslišana v pravdi Okrožnega sodišča v Kranju I P 242/2019, a je že ob samem zaslišanju pojasnila, da s tem misli na nižjo stopnjo oporočiteljičine izobrazbe in s tem na nižjo stopnjo branja, da pa izraz ni nakazoval, da bi menila, da je oporočiteljica nepismena. Vse okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo, da toženka ni imela razlogov, da bi podvomila v pismenost oporočiteljice. Še zlasti ne, ker se dandanes v slovenskem prostoru pismenost odraslih oseb predpostavlja.

11. Trditve tožnika o tem, da je toženka vedela, v kakšnih razmerah je oporočiteljica odraščala v B. in da je splošno znano, da dekleta tam sploh niso obiskovala osnovne šole, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnik namreč teh navedb ni podal pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ni pojasnil, zakaj jih ni mogel podati. Končno pa zatrjevano niti ne predstavlja splošno znanega dejstva.

12. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da bi mu, če bi toženka sestavila oporoki v pravi obliki, šla pravica dosmrtnega brezplačnega stanovanja, ki jo je tudi pričakoval, tako pa se je moral iz stanovanja po zapustničini smrti izseliti. Drži, da bi v primeru veljavnosti oporoke tožnik pridobil služnost stanovanja, vendar pa tožniku taka ugotovitev sama po sebi še ne daje pravice zahtevati od toženke, da mu povrne zatrjevano škodo. Ugotovljeno je namreč bilo, da toženkino ravnanje ne predstavlja nedopustnega ravnanja, saj ni vedela oz. ni mogla vedeti, da je bila oporočiteljica nepismena. Nedopustnost ravnanja je eden od elementov škodnega delikta, 4 pri čemer velja, da ni odškodninske odgovornosti in obveznosti povrnitve škode, če niso podani kumulativno vsi elementi.

13. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2 Prim. 64. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami - ZD).

3 VSL sodba in sklep II Cpg 168/2019, VSL sodba I Cpg 106/2010, in druge.

4 Prim. sodbo VSRS II Ips 489/98 in druge: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode.