Administrative court dismisses free legal aid denial due to improper asset assessment exceeding statutory thresholds.

I. Tožbi se ugodi, sklep in odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 7/2025 in št. Bpp 8/2025 z dne 5. 2. 2025 se v II. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Toženka ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR.

Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom in odločbo sklenila, da se postopka odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki se pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vodita pod opr. št. Bpp 7/2025 in Bpp 8/2025 združita v en postopek, pri čemer vodilni spis postane spis pod opr. št. Bpp 7/2025 (I. točka izreka), ter odločila, da se prošnja za dodelitev BPP zavrne kot neutemeljena (II. točka izreka).

2. Toženka je svojo odločitev oprla na 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V tej zvezi ugotavlja, da je tožnica v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje prejela plačo v povprečni mesečni višini 1.202,31 EUR ter otroški dodatek v višini 155,29 EUR, skupaj torej 678,80 EUR na osebo. To pomeni, da mesečni dohodek na člana družine ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. znesek 969,76 EUR. Tožnica ima vozilo v vrednosti 10.400,00 EUR, ki ne presega višine 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Je pa v upoštevnem obdobju enega leta pred vložitvijo prošnje, razpolagala s premoženjem v vrednosti 18.000,00 EUR, ki ga je prejela s strani nekdanjega partnerja, in z zneskom 32.000,00 EUR iz naslova kredita. To pomeni, da je razpolagala s premoženjem v višini 50.000,00 EUR, kar presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP. Ker morata biti za dodelitev BPP kumulativno izpolnjena subjektivni oziroma dohodkovni kriterij in objektivni oziroma vsebinski kriterij, neizpolnitev enega izmed obeh pogojev pomeni, da se BPP ne more dodeliti.

3. Tožnica po presoji tožene stranke ne izpolnjuje niti vsebinskega pogoja v smislu določbe 24. člena ZBPP, pri čemer je toženka zlasti izpostavila del določbe, ki napotuje na zavrnitev prošnje za BPP, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Iz pridobljenih bančnih izpiskov tožnice za obdobje treh mesecev pred vložitvijo prošnje izhaja, da je tožnica v tem obdobju živela življenjski slog, ki presega osnovni življenjski standard, kar po mnenju toženke nakazuje, da zadeva očitno ni dovolj pomembna za tožničin socialno-ekonomski položaj. Šlo je za nakupe v skupni višini 3.224,34 EUR, pri čemer toženka ni upoštevala nakupov v živilskih trgovinah, lekarnah, bencinskih servisih in podobno, saj gre pri tovrstnih nakupih po vsej verjetnosti za osnovne življenjske potrebščine. Tožnica je opravila tudi dvige gotovine v skupni višini 6.310,65 EUR. Navedeni zneski prestavljajo življenjski slog, ki presega nizek življenjski standard oseb, ki so upravičene do koriščenja BPP. Pri tem so bila sredstva oziroma dohodki porabljeni pri ponudnikih, ki spadajo v višji cenovni rang in/ali ne ponujajo osnovnih življenjskih potrebščin/storitev. Ta sredstva bi zadostovala za kritje odvetniških storitev za zastopanje tožnice v nepravdnem postopku, dovolj bi bilo tudi za plačilo predujma za izvedenca klinične psihologije. Toženka pri tem poudarja, da določb ZBPP ni mogoče razlagati strogo formalistično in gledati na prosilčev premoženjski položaj zgolj z vidika dohodkov ali premoženja, ki ga ima prosilec, ampak je treba presojati tudi njegov življenjski slog, torej način življenja, ko se ta že zaveda, da mu bodo lahko v bližnji prihodnosti nastali stroški sodnega postopka.

4. Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Toženka je nepravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Drži, da mesečno prejema dohodek v višini 678,80 EUR na osebo, ni pa bil pravilno upoštevan znesek 18.000,00 EUR, saj ta ne presega cenzusa 22.336,32 EUR, poleg tega je del tega premoženja prešlo v obliko avtomobila, ki se ne upošteva kot premoženje. Prav tako ni pravilno upoštevanje kredita v znesku 32.000,00 EUR, saj kredit predstavlja tožničino obveznost in ne aktive, toženka pa ni ugotavljala, ali je tožnica dejansko lahko razpolagala z zneskom iz naslova kredita ali pa ga je porabila za poplačilo prejšnjega kredita. Nepopolna in zato napačna ugotovitev dejanskega stanja je bila neposredna poledica tega, da toženka ni upoštevala določb 144., 145. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je v zadevi odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku in ne da bi tožnici dala možnost izjave. Tožnica je bila pozvana le na izjavo glede potrebnosti nakupov in namena dvigov gotovine, pri čemer ji ni bilo pojasnjeno, kaj je namen takega poizvedovanja in kako bodo ugotovitve vplivale na odločitev o njeni prošnji. Ni pa ji bilo predočeno toženkino naziranje glede zneska kredita, prav tako ji ni bila dana možnost, da se izjavi o svojih stroških in dokaže njihovo upravičenost, v katero toženka sicer ne bi smela posegati. Zatrjuje tudi napačno uporabo 24. člena ZBPP. Domet omenjenega člena ni v tem, da se pretresa način strankinega trošenja denarja, ampak mora organ presojati, ali je tožničino uveljavljanje pravic v nepravdni zadevi razumno in pomembno za njen osebni in socialno ekonomski položaj. Ta pogoj je očitno izpolnjen, saj se zadeva nanaša na urejanje statusnih razmerij mladoletnih otrok po razpadu zunajzakonske skupnosti. S tem, ko ji je toženka očitala, da ji zadeva očitno ni dovolj pomembna, da bi si sama zagotovila sredstva za zastopanje po odvetniku, je pomešala ugotavljanje dejstev za finančni in vsebinski pogoj. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki, ki naj ji tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

6. Tožba je utemeljena.

7. Toženka je tožničino prošnjo za BPP zavrnila iz dveh razlogov, in sicer v zvezi s premoženjskim cenzusom zato, ker je tožnica v upoštevnem obdobju razpolagala s premoženjem v višini 50.000.00 EUR, in ker niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

8. Skladno s prvim odstavkom 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine se glede na drugi odstavek 14. člena ZBPP uporabljajo določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s prvim odstavkom 27. člena navedenega zakona se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je na dan vložitve prošnje znašal 484,88 EUR, oseminštiridesetkratnik tega zneska pa, kot je pravilno ugotovila toženka, 23.274,24 EUR.

9. Prvi odstavek 14. člena ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ta zakon je ZUPJS. V drugem odstavku 14. člena ZBPP je določeno, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, torej določbe ZSVarPre.

10. Glede preseganja premoženjskega cenzusa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v obdobju enega leta pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP, razpolagala s premoženjem v vrednosti 50.000,00. Tožnica v tožbi trdi, da je znesek 18.000,00 EUR že porabila, en del za nakup avtomobila, ki se ga ne upošteva kot premoženje, znesek kredita v višini 32.000,00 pa predstavlja njeno obveznost in ne premoženja, katerega bi lahko uporabila za plačilo odvetniških stroškov. V zvezi s kreditom iz izpodbijane odločbe izhaja, da gre za potrošniški in s tem za nenamenski kredit, ki bi ga tožnica lahko porabila za kritje odvetniških stroškov, česar pa ni storila.

11. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti izjave o vseh dejstvih, ki so vplivala na odločitev. Poziv z dne 28. 1. 2025 se nanaša zgolj na tožničine nakupne in dvige gotovine, v tem delu torej tožnica neutemeljeno trdi, da ni imela možnosti izjave oz. da je bil voden skrajšani ugotovitveni postopek. Ni pa toženka z navedenim pozivom tožnice seznanila z upoštevanjem zneska 50.000,00. Tako je lahko tožnica šele v tožbi navajala, da je del zneska 18.000,00 EUR že porabila za nakup avtomobila, ki ga toženka pri ugotavljanju premoženja na podlagi 2. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ni upoštevala. Prav tako toženka ni ugotavljala, ali je tožnica lahko razpolagala s (celotnim) preostalim zneskom. Tožnica namreč trdi, da je znesek kredita porabila za poplačilo prejšnjega kredita. S tem po oceni sodišča meri na izjemo iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP. 1 Sodišče pripominja, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja upoštevajo tudi denarna sredstva nakazanega kredita, ki še ni bil porabljen, 2 kot tudi s kreditom pridobljeno premoženje, 3 ter v tem smislu ni utemeljen tožbeni ugovor, da z nakaznim zneskom "ni dolžna" poplačati odvetniških stroškov. Toženka pa tudi ni navedla pravne podlage, na kateri je kot upoštevno obdobje, v katerem naj bi tožnica razpolagala z navedenim premoženjem, štela eno leto pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP. 4

12. Glede na zgoraj citirane zakonske določbe toženka torej ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS, vključno z npr. 27. do 31. členom ZSVarPre, na katere se toženka, razen 27. člena, ni oprla. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR.

13. Glede drugega razloga pa se je toženka izrecno oprla na del določbe 24. člena ZBPP, ki napotuje na zavrnitev prošnje za BPP, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. 5 Na podlagi pridobljenih bančnih izpiskov (oktober 2024 - december 2024) je presodila, da je tožnica v obdobju, ko se je zavedala, da potrebuje pomoč odvetnika, živela življenjski slog, ki presega osnovni življenjski standard, kar nakazuje, da zadeva očitno ni dovolj pomembna za njen socialno-ekonomski položaj oz. gre iz njenih finančnih navad utemeljeno sklepati, da prosilka zlorablja možnost BPP (11. točka obrazložitve). Navedla je, da bi porabljena sredstva zadostovala za kritje odvetniških stroškov v nepravdnem postopku II N 187/2024 in predujem za izvedenca. Na tej podlagi je zaključila, da tožnici zadeva očitno ni dovolj pomembna za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, da bi si prizadevala zagotoviti oziroma uporabiti lastna sredstva, ki jih je imela na voljo.

14. Tožnica glede navedenega po presoji sodišča utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, konkretno 24. člena ZBPP. Relevantne okoliščine so v tej zakonski določbi (v prvi in drugi alineji) navedene primeroma, kar obenem pomeni, da toženka dodelitev BPP zavrne, če je zadeva očitno nerazumna oziroma prosilec v njej nima verjetnih izgledov za uspeh, kot to predvideva prva alineja, ali pa če zadeva za prosilca nima pomena, kot je opredeljen v drugi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

15. V zvezi z navedenim tožnica utemeljeno ugovarja, da se toženka ni opredelila niti do razumnosti vodenja postopka v zvezi z verjetnimi izgledi za uspeh (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) niti do vprašanja, ali je zadeva pomembna za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za njo ali njeno družino življenjskega pomena (druga alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Glede na to, da gre v nepravdnem postopku, v zvezi s katerim je tožnica zaprosila za dodelitev BPP, za urejanje razmerij tožnice z njenima mladoletnima otrokoma, sodišče ne vidi podlage za ugotovitev, da zadeva ne bi bila pomembna za tožničin osebni položaj oziroma da pričakovani izid zadeve zanjo in za njeno družino ne bi bil življenjskega pomena, saj gre za postopek, v katerem je v ospredju varstvo koristi otrok. Po presoji sodišča tudi ni izpolnjena s tem povezana domneva iz tretjega odstavka 24. člena, na katero se je oprla toženka, tj., da je očitno, da tožnica zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog. Glede toženkine ocene, da bi tožničin materialni položaj omogočal plačilo odvetnika oziroma stroškov postopka, pa gre dejansko za oceno njenega materialnega položaja, ne pa za uporabo 24. člena ZBPP, kot utemeljeno opozarja tožba.

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt v II. točki izreka odpravilo ter zadevo v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS‑1 v tem obsegu vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ ponovno odločiti v skladu z zgoraj navedenimi stališči.

17. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi, v postopku pa ni sodelovala stranka z interesom.

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec (odvetniška družba), se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

1 Ta določa: Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

2 Izjema so bančna sredstva, ki jih je oseba prejela izključno za nakup ali gradnjo stanovanja (8. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS).

3 Sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 404/2023 z dne 30. 11. 2023.

4 Glej npr. določbo drugega odstavka 23. člena ZSVarPre, ki določa, da se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 20. člena tega zakona vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, in da se ti dohodki štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov. Vendar se toženka na to določbo ZSVarPre ni izrecno oprla.

5 Določba se v relevantnem prvem in tretjem odstavku glasi: Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).