VSL Sodba I Cp 791/2025 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec v roku 8 dni tožnici dolžan plačati 1.128,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 687,60 EUR od 5. 8. 2022 dalje in od zneska 441,30 EUR od 19. 8. 2022 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v višini 128,60 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišču očita, da ni opravilo materialno procesnega vodstva po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec se je zastopal sam in kot laik ni vedel, katere dokaze bi lahko predlagal za izkazovanje svojih trditev. V ugovoru je obširno pojasnil, kako je prišlo do trčenja, s tem pa je smiselno predlagal lastno zaslišanje. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka citiranega člena, saj v sodbi ni jasnih razlogov, zakaj sodišče verjame navedbam tožnice o nastanku nesreče. Vzroka nesreče ni mogoče ugotavljati na podlagi policijskega zapisnika in izjave oškodovanca. Ker sodišče ni zaslišalo domnevnega oškodovanca, čeprav je tožnica izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče predlagala, mu je odvzelo možnost zastavljanja vprašanj.

Sodišče v sodbi ni upoštevalo, da bi bila lahko krivda udeležencev prometne nesreče obojestranska, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo.

Čeprav je v sporih majhne vrednosti pritožbeni preizkus omejen, se ni mogoče izogniti kritiki ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik podrobno povzema svoje videnje nastanka nesreče in odgovornosti zanjo ter predlaga postavitev izvedencev cestno prometne in avtomobilske stroke. Predlagana dokaza nista prepozna, saj predhodno ni bil poučen, da bi ju lahko predlagal.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), v katerem so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni. Sodbo je mogoče izpodbijati samo zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil toženec s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. Pritožnik tako ne more uspeti s pritožbenim očitkom o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede poteka prometne nezgode, prav tako ne z očitkom relativno bistvene kršitve določb postopka zaradi opustitve materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

6. Toženec ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni izrecno predlagal izvedbe dokazov, čeprav je bil na to možnost posebej opozorjen s pozivom s 7. 4. 2023, ki ga je prejel hkrati s tožničino dopolnitvijo tožbe. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožencu sodelovanje v postopku ni bilo onemogočeno. Dejstvo, da se je zastopal sam, dodatnega pojasnila ni terjalo.

7. Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal. V skladu z razpravnim načelom mora stranka sama navesti dejstva in predlagati dokaze, kar velja tudi za dokaz z zaslišanjem stranke. Če stranka tega dokaza izrecno ne predlaga, sodišče utemeljeno šteje, da dejstev ne želi dokazovati na ta način.

8. V sodbi ni protislovij in nejasnosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Dokazna ocena o poteku nezgode, povzeta v 15. točki obrazložitve sodbe, je notranje skladna, sodišče pa jo je napravilo na podlagi razpoložljivih dokazov. Toženec, ki ni predlagal zaslišanja priče A. A., ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedbo tega dokaznega predloga. Prav tako ni mogoče slediti njegovim pritožbenim navedbam, da sta policijski zapisnik o nezgodi in zahtevek oškodovanca ob odsotnosti drugih dokazov neprimerna dokaza za izkazovanje nastanka nesreče. Toženec s pritožbenimi navedbami o drugačnem poteku trčenja izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno.

9. Ker sodišče ni ugotovilo obojestranske krivde udeležencev nezgode, je neutemeljen pritožbeni očitek napačne uporabe 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

10. Z novimi dokaznimi predlogi skuša pritožnik nedopustno ovreči dejanske ugotovitve sodišča. Poleg tega je z novimi predlogi prekludiran, saj je bil pravilno poučen o časovnih omejitvah pri predlaganju dokazov, veljavnih za spore majhne vrednosti.

11. Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).