VDSS Sodba Psp 153/2025 · Višje delovno in socialno sodišče

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Odpravi se odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 9. 12. 2024. Odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 24. 10. 2024 se v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se datum 1. 3. 2024 nadomesti z datumom 1. 6. 2022.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 391,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja.

Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 24. 10. 2024 in z dne 9. 12. 2024, na odmero delnega nadomestila v znesku 1.259,03 EUR na mesec od 1. 6. 2022 dalje in izplačevanje za dneve dela in za druge dneve, za katere ima tožnik po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela v mesečnem znesku za nazaj oziroma na odpravo odločb toženca št. ... z dne 24. 10. 2024 in z dne 9. 12. 2024 in vrnitev v ponovno odločanje tožencu. Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo s sklicevanjem na določbo 121. člena ZPIZ-2. Ta določba je bila z novelo ZPIZ-2G spremenjena z namenom, da se zapolni pravno praznino v položajih, kjer zavarovancu po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja delodajalec ni mogel nemudoma zagotoviti ustreznega dela (zlasti premestitve ali dela s krajšim delovnim časom najmanj štiri ure dnevno oz. dvajset ur tedensko), ker zanj v tistem trenutku ni bilo razpoložljivega delovnega mesta, ali ker je vmes prišlo do spremembe delovnopravnega statusa delovnega invalida.

Zakonodajalec je zato predpisal, da se v teh primerih nadomestilo izplača največ za šest mesecev nazaj, šteto od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, ker se pravica sicer ni mogla realizirati zaradi objektivne nezmožnosti delodajalca. Takšne okoliščine v tem primeru niso podane. Tožnik ni bil v razmerju do delodajalca, temveč je opravljal samostojno dejavnost, zato ni šlo za preloženo realizacijo pravice zaradi nezmožnosti delodajalca, da zagotovi delo, temveč za prenehanje opravljanja dejavnosti zaradi prestajanja kazni zapora, torej za prekinitev delovnega statusa iz osebnih razlogov tožnika in ne zaradi objektivnih razlogov na strani delodajalca.

V tem primeru je pogoje za izplačevanje delnega nadomestila potrebno presojati na podlagi 122. člena ZPIZ-2, ki določa, da se izplačevanje začne z dnem začetka dela s krajšim delovnim časom, kar je ponovno nastopilo z dnem, ko je tožnik po prestani kazni ponovno vzpostavil svojo dejavnost. Tožniku je bila pravica do delnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja že priznana z odločbo z dne 20. 7. 2017. Tožnik je zaradi objektivnih okoliščin opravljanje dejavnosti prekinil dne 22. 9. 2017, nato pa jo ponovno začel opravljati s krajšim delovnim časom dne 1. 6. 2022.

Ne gre za novo odločanje o priznanju pravice, temveč le za ponovno odmero že priznane in predhodno realizirane pravice, ki je bila zaradi razlogov na strani tožnika prekinjena. Tožnik ni bil v razmerju delavec - delodajalec, temveč je dejavnost opravljala kot samostojni podjetnik. To pomeni, da je samostojno realiziral pravico do dela s krajšim delovnim časom. Določba 122. člena ZPIZ-2 je zasnovana z namenom zaščite socialne varnosti zavarovanca, in sicer tako, da jasno določa mejo med formalnim priznanjem pravice in njeno realizacijo, pri čemer se nadomestilo začne izplačevati z dnem, ko zavarovanec dejansko začne opravljati delo, ki ustreza njegovi priznani delovni zmožnosti.

Interpretacija izpodbijane sodbe je v nasprotju z ustavno zagotovljeno funkcijo sistema socialnega zavarovanja. Gre namreč za restriktivno interpretacijo, ki vodi v poseg v ustavno zagotovljene in že priznane pravice iz socialnega zavarovanja. Razlaga določb 121. in 122. člena ZPIZ-2, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, za tožnika ni bila predvidljiva in s takšno razlago ni mogel vnaprej računati. Z izpodbijanima odločbama je bilo nedopustno poseženo v pravico tožnika iz 50. člena Ustave, hkrati pa interpretacija izpodbijanih odločb krši pravico tožnika do enakega varstva pravic (22.

člen Ustave), saj temelji na arbitrarni razlagi zakona, ki ni skladna z jezikovno, logično, sistemsko in namensko razlago pravnega pravila. S tem se posega tudi v ustavnopravno varovano načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave, ki med drugim terja predvidljivost pravnih učinkov, stabilnost razmerij in spoštovanje že pridobljenih pravic, zlasti ko te temeljijo na dokončnih odločbah in obveznih prispevkih v sistem socialnega zavarovanja. Tožnik je svojo pravico do delnega nadomestila že uveljavil, kar pomeni, da je šlo za pravico, ki ni le priznana, temveč tudi realizirana.

V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča so dopustni le tisti posegi v že pridobljene pravice, ki so zakonsko izrecno določeni, utemeljeni z legitimnim ciljem javnega interesa in prestanejo strogi test sorazmernosti. Ti pogoji v konkretnem primeru niso podani. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da se tožniku izplačilo denarnega nadomestila izplača za šest mesecev nazaj, šteto od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

6. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 9. 12. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 10. 2024, s katero je bilo tožniku odmerjeno delno nadomestilo v znesku 1.259,03 EUR od 1. 3. 2024 dalje.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 3. 3. 2017 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko s priznanimi stvarnimi razbremenitvami od 5. 10. 2016 dalje. Tožniku je bila z odločbo z dne 20. 7. 2017 priznana pravica do delnega nadomestila od 14. 3. 2017 dalje. Izplačevanje delnega nadomestila je bilo ustavljeno s pravnomočno odločbo z dne 13. 3. 2018, ker je tožnik dne 22. 9. 2017 prenehal opravljati samostojno dejavnost zaradi prestajanja zaporne kazni. Dne 31. 5. 2022 je bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora in je 1. 6. 2022 ponovno pričel opravljati dejavnost s krajšim delovnim časom.

8. Sodišče prve stopnje je štelo, da je prišlo pri tožniku v času od prenehanja izplačevanja delnega nadomestila in do ponovnega dela s krajšim delovnim časom do spremembe delovnopravnega položaja. Presodilo je, da je odločitve toženca, da se izplačevanje delnega nadomestila prizna na podlagi drugega odstavka 121. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) od 1. 3. 2024 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še šest mesecev nazaj, pravilna. 1

9. Sporno pred sodiščem prve stopnje je bilo, in ostaja sporno tudi v pritožbenem postopku, vprašanje od kdaj dalje je tožnik upravičen do izplačevanja delnega nadomestila.

10. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca (prvi odstavek 178. člena ZPIZ-2). Prvi odstavek 86. člena ZPIZ-2 določa, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena ZPIZ-2.

11. ZPIZ-2 v drugem odstavku 121. člena 2 določa, da če delodajalec zavarovancu pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, po pridobitvi pravice ni zagotovil, zagotovil pa jo je pozneje ali se je spremenil delovnopravni položaj delovnega invalida, se (med drugim) delno nadomestilo (iz 86. člena ZPIZ-2) izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj. Navedena določba, na katero se sklicuje toženec, se nanaša na izplačevanje delnega nadomestila v primeru, če je delodajalec delavcu kljub priznani pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega, to pravico zagotovil pozneje oziroma je prišlo do spremembe delovnopravnega položaja delovnega invalida. Določba se nanaša na razmerje med delavcem in delodajalcem.

12. Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je dne 7. 8. 2024 vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja.

13. Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. 3 Ta določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Z drugimi besedami to pomeni, da se zavarovancu delno nadomestilo izplačuje od dneva, ko začne opravljati dejavnost na podlagi ugotovljene preostale delovne zmožnosti in z odločbo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Tako toženec kot sodišče prve stopnje se sklicujeta na dopis Finančne uprave RS z dne 15. 10. 2024 iz katerega izhaja, da je tožnik ponovno pričel opravljati dejavnost s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko dne 1. 6. 2022. Da delo tožnika ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti pa je razvidno iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije 4 z dne 30. 8. 2024. 5 To pomeni, da je tožnik upravičen do izplačila delnega nadomestila od 1. 6. 2022 dalje, ko je začel opravljati delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 9. 12. 2024 in v prvostopenjski odločbi z dne 24. 10. 2024 datum 1. 3. 2024 nadomestilo z datumom 1. 6. 2022.

15. Sprejeta odločitev posledično vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju, da je tožnik v postopku v celoti uspel, mu je toženec, na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP, Odvetniške tarife (OT) in predloženega stroškovnika, dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer 300 točk za sestavo tožbe, 225 točk za obrazloženo vlogo in 10,5 točk za materialne stroške (11. člen OT). Ni pa tožnik upravičen do povrnitve nagrade za posvet s stranko, za pregled listin in študij spisa ter za končno poročilo stranki, saj ne gre za samostojna opravila, ki ne bi bila zajeta že v tar. št. 16 OT, niti po OT ni upravičen do 400 točk za sestavo tožbe (temveč do 300 točk) in do 400 točk za obrazloženo vlogo (temveč do 225 točk). Ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, je sodišče ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) na skupni znesek v višini 321,30 EUR priznalo 22 % DDV (70,69 EUR). Toženec je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 391,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Skladno z OT in predloženim stroškovnikom se tožniku prizna 375 točk za sestavo pritožbe (225,00 EUR) in 7,5 točk za materialne stroške (4,50 EUR). Kar je tožnik zahteval več je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj so posvet s stranko, pregled listin in študij spisa ter končno poročilo stranki že vključeni v nagradi za sestavo pritožbe, za sestavo pritožbe pa je skladno s tar. št. 16 OT določenih 375 točk in ne 800 točk. Toženec je dolžan tožniku, ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV (50,49 EUR), povrniti 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

1 Zahtevo je tožnik vložil dne 7. 8. 2024.

2 Ta določba je bila v zakon dodana z novelo ZPIZ-2G, ki je začela veljati 1. 1. 2020.

3 Z novelo ZPIZ-2O je bil dodan novi šesti odstavek 122. člena ZPIZ-2, ki izrecno ureja izplačevanje delnega nadomestila zavarovancem iz sedmega odstavka 86. člena ZPIZ-2 (tj. tudi samozaposlenim osebam). Za odločitev ta določba ni relevantna, ker se je novela začela uporabljati s 1. 1. 2026.

4 K izvedenskemu mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 1. 2. 2017.

5 Ta se nahaja v upravnem spisu.