VSC Sklep II Kp 63503/2023 · Višje sodišče v Celju

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso.

[JEDRO]

V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za uvedbo preiskave zoper osumljeno A. A., zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Odločil je tudi, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljenke in potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, dolžan povrniti oškodovanec kot tožilec.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu zasebnega tožilca (pravilno: oškodovanca kot tožilca) za uvedbo preiskave z dne 28. 8. 2023 ugodi in se zoper osumljenko uvede preiskava, podredno pa, da sedaj izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo oškodovanca kot tožilca za uvedbo preiskave zoper osumljeno.

5. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca sprva graja pravilnost vročitve izpodbijanega sklepa in navaja, da je bil sklep vročen samo oškodovancu kot tožilcu osebno (sicer res preko pisarne pooblaščenca), ne pa tudi pooblaščencu. Pooblaščenec se je tako s sklepom uspel seznaniti šele dne 21. 1. 2025, ko ga je prejel oškodovanec kot tožilec, kar izhaja iz priložene vročilnice. Navedeno sicer drži, vendarle pa ni nobenega dvoma, da se je tudi pooblaščenec seznanil z vsebino izpodbijanega sklepa (to pove tudi sam v pritožbi), prav tako pa je zoper sklep vložil pritožbo, ki je še vedno pravočasna (saj je vložena v roku 15 dni od vročitve oškodovancu kot tožilcu). Katere pravice naj bi torej v tem primeru bile kršene, pooblaščenec v pritožbi niti ne konkretizira. Glede na to, da je bila pritožb pravočasno vložena, pa tudi pritožbeno sodišče morebitnih kršitev pravic oškodovancu kot tožilcu ne ugotavlja. Namen pravil o vročanju je zagotoviti, da se stranka seznani z vsebino odločitve in da ji je omogočeno učinkovito uveljavljanje pravnih sredstev, ta namen pa je bil v konkretnem primeru očitno v celoti dosežen. V vsakem primeru bi pri tem lahko bilo govora zgolj o relativno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka (drugi odst. 371. člena ZKP), ki pa na na zakonitost in pravilnost napadanega sklepa v ničemer ni mogla vplivati. Pooblaščenčeve navedbe, da bi bilo napadani sklep že zaradi tega potrebno razveljaviti, so tako neutemeljene.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na zaključku, da je med osumljeno in pokojnim B. B. (očetom oškodovanca kot tožilca, A. A.) obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, sredstva na TRR-ju B. B. pa so posledično spadala v skupno premoženje. Prvostopenjsko sodišče je nadalje presodilo, da četudi ni videti razloga, da predmet tatvine ne bi mogla biti tudi stvar, na kateri ima storilec skupno lastnino, saj je taka stvar v odnosu storilca delno tuja, pa v primeru, ko si skupni lastnik v celoti prilasti stvar, ki jo že ima upravičeno v posesti, kaznivo dejanje tatvine ni podano, saj ne gre za odvzem stvari. Dvigi denarja A. A. iz TRR-ja zunajzakonskega partnerja, ki jih je opravila na podlagi podeljenega pooblastila imetnika računa za razpolaganje s sredstvi na TRR, torej po oceni prvostopenjskega sodišča ne predstavljajo protipravnega ravnanja. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaključek, da so bila sredstva na TRR-ju B. B. skupno premoženje graja z navedbo, da so se ta sredstva zbirala samo iz enega vira - njegove pokojnine. Pokojnina (tako starostna, kot invalidska) pa predstavljata socialni transfer, ki ga je pokojnemu izplačevala Republika Slovenija, preko Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ne gre za prihodke iz dela oz. plače, torej je to bilo njegovo posebno premoženje.

7. Pritožbeno sodišče takšno stališče pooblaščenca ocenjuje za zmotno. V 67. členu Družinskega zakonika (DZ) je namreč določeno, da so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oz. iz premoženja, ki iz njega izhaja. Ker torej v skupno premoženje sodi vse, kar pridobita zunajzakonska partnerja z delom, sodijo sem tudi npr. plača, honorarji, prihodki iz poslovanja, pa tudi pokojnina. 1 Glede na to, da: (-) je bil obstoj zunajzakonske zveze na podlagi sodne poravnave, sklenjene v zadevi pred Okrajnim sodišču v Šentjurju dne 9. 6. 2023 (opr. št. P 39/2021) že ugotovljen; (-) je osumljenka v svojem zagovoru podrobno opisala, kako sta živela s B. B. v skupnem gospodinjstvu in tudi v ekonomski skupnosti; (-) ji je B. B. že leta 2007 s služnostno pogodbo naklonil pravico dosmrtnega in brezplačnega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu ...; (-) iz odločbe ZPIZ št. 10323-7843/2021 z dne 13. 9. 2021 izhaja, da ima zunajzakonska partnerica A. A. pravico do vdovske pokojnine po upokojencu B. B.; (-) iz odločbe Centra za socialno delo Celje št. 1232-4974/2021-31976/2 z dne 30. 7. 2024 izhaja, da je A. A. upravičena do enkratne izredne denarne socialne pomoči po smrti družinskega člana B. B., je za pritožbeno sodišče obstoj zunajzakonske skupnosti, posledično pa obstoj skupnega premoženja med zunajzakonskima partnerja vsekakor dovolj razjasnjen.

8. Povsem neosnovane pa so pritožbene navedbe pooblaščenca, da je bila osumljenka poročena z drugim moškim v času trajanje zunajzakonske skupnosti s B. B. saj naj bi prejemala vdovsko pokojnino in da torej nikakor ni moglo iti za pravno veljavno zunajzakonsko skupnost. Že Okrožno državno tožilstvo je namreč, ko je samo zavrglo kazenske ovadbe C. C. in Č. Č. zoper osumljeno, ugotovilo, da je bila osumljenka v preteklosti res že poročena, in sicer z D. D., ki pa je umrl (da je slednji umrl izhaja tudi iz same pritožbe). Po njemu je bila od 1. 7. 2009 upravičena do prejemanja vdovske pokojnine. Izenačevanje prejemanja vdovske pokojnine z obstojem zakonske zveze pa je že pojmovno in pravno napačno, saj zakonska zveza že po samem zakonu (95. člen DZ) s smrtjo zakonca preneha. S tosmernimi pritožbenimi navedbami, ko pritožnik niti ne pojasni, s kom naj bi bila osumljenka poročena ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti, v posledici česar bi naj bila ta zunajzakonska skupnost neveljavna, tako slednji ne more računati na pritožbeni uspeh in ne more ovreči zaključka, da je med osumljeno in B. B. zunajzakonska skupnost obstajala.

9. Skupno premoženje pripada zunajzakonskima partnerjema skupaj in posamezni deleži vsakega od njiju na skupnem premoženju niso določeni (68. člen DZ). Pritožbene navedbe, da je torej osumljenka razpolagala v celoti s tujim premoženjem, tako niso pravilne. In četudi je res, da ni videti razloga, da predmet tatvine ne bi mogla biti tudi stvar, na kateri ima storilec skupno lastnino (saj je taka stvar v odnosu storilca delno tuja), je prvostopenjsko sodišče povem pravilno poudarilo, da v primeru, ko si skupni lastnik v celoti prilastil stvar, ki jo že ima upravičeno v posesti, kaznivo dejanje tatvine ni podano, saj ne gre za odvzem stvari. Za odvzem stvari pa gre le v primeru, če storilec pridobi fizično oblast nad stvarjo proti volji dotedanjega imetnika in če je stvar pred tem v dejanski oblasti druge osebe, s pridobitvijo dejanske oblasti na svari pa storilec onemogoči oblast prejšnjemu imetniku. 2 V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, zbrani dokazi, ki jih je predložil oškodovanec kot tožilec, ki so ključni za presojo utemeljenega suma, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ne dajejo zadostne podlage za zaključek, da obstaja utemeljen sum, da je osumljenka storila v tenorju zahteve za preiskavo opisano kaznivo dejanje. Tako niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave. Posledično pa glede na opis osumljenki očitanega kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo, ne bi bilo dopustno uvesti in voditi preiskave, na podlagi katere bi se lahko naknadno vloženi obtožni akt ustrezno spremenil oz. modificiral (v smeri kakšnega drugega kaznivega dejanja), za kar se zavzema pritožba. Takšna procesna situacija bi namreč pomenila uvedbo preiskavi za kaznivo dejanje za katero sploh ni izkazan utemeljen sum, ki mora biti podan ob vložitvi zahteve za preiskavo (tretji odstavek 168. člena ZKP), kar pa je pravno nevzdržno.

10. Pritožnik problematizira tudi dvig v višini 4.000,00 EUR, ki je bil opravljen po smrti B. B. in navaja, da takrat osumljenka pooblastila za dvig zagotovo več ni imela. Glede na to, da so stroški pogreba znašali 2.231,.07 EUR (priloga B6 spisa), pa je po mnenju pooblaščenca jasno, da je preostanek osumljenka porabila zase. Vendar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je premoženje pokojnega B. B. s trenutkom njegove smrti prešlo na dediče (torej tudi na osumljenko, kot zunajzakonsko partnerko). Iz določila prvega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (ZD) pa izhaja, da do delitve dediči opravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Tudi za dvig, opravljen po smrti pokojnega, torej velja, da je osumljenka v času očitanega dejanja imela lastninsko pravico (skupna lastnina) na denarnih sredstvih, zato zanjo niso bila tuja premična stvar, kar pomeni, da tudi dejanje, ki naj bi bilo storjeno po smrti zunajzakonskega partnerja, nima zakonskih znakov tatvine.

11. Pritožbene trditve, da je bila osumljena pooblaščena, da v imenu in na račun pokojnega opravlja dvige, da pa slednji enakega pooblastila za dostop do sredstev na TRR osumljenke ni imel, niso relevantne pri presoji utemeljenega suma storitve osumljenki očitanega kaznivega dejanja, kar velja tudi za vprašanje, za kaj je osumljenka pravzaprav sploh porabila dvignjena sredstva, višina katerih naj bi presegala finančne potrebe B. B..

12. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje prvostopenjskemu zaključku, da dvigi denarja in prenakazilo osumljenke ne predstavljajo protipravnega ravnanja ter da opisano ravnanje osumljenke ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Vprašanja glede višine deležev na skupnem premoženju (pritožnik izpostavlja, da bi morala osumljenka zahtevek iz naslova skupnega premoženja ustrezno uveljavljati in da se zgolj domneva, da so bili deleži na skupnem premoženju enaki), kot tudi vprašanja glede morebitnega nedopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem in samega obsega zapuščine, pa se bodo lahko reševala v drugih civilnopravnih postopkih (pravdni, zapuščinski...).

13. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Zaradi neuspeha v postopku s pritožbo, je sodišče druge stopnje oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo pritožbeno sodno takso, ki jo bo odmerilo prvo sodišče, po pravnomočnosti tega sklepa.

1 Tako tudi Sodba VS RS, II Ips 730/2006 in II Ips 211/2018 (tč. 15). Izjemo od navedenega bi predstavljala kvečjemu denarna sredstva iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki se nahajajo na računu pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki pa ne spadajo v skupno premoženje (VSK Sodba I Cp 523/2017), kar pa za konkretni primer ni relevantno.

2 Tako VSL sklep VII Kp 44551/2014 z dne 26. 5. 2015 in Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, str. 513-515.