VDSS Sodba in sklep Pdp 384/2025 · Višje delovno in socialno sodišče

I. Pritožbi obeh strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku II. točke izreka, v prvem odstavku IV. točke izreka ter v VI. in VII. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se v nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur.

V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur.

Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.

Tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela.

[OBRAZLOŽITEV]

148, 1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dopustilo spremembo tožbe. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino za neizrabljen letni dopust v višini 141,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2023 dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek glede zneska 1.360,72 EUR z obrestmi za neizrabljen letni dopust (drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača odškodnino za predpravdne stroške v višini 298,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka), nadalje, da mu zaradi kršitve pravice do počitka v roku 8 dni plača 3.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2021 dalje do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka), višji zahtevek (še za plačilo 7.903,00 EUR z obrestmi) je zavrnilo, zaradi delnega umika tožbe pa je postopek glede zneska 1.301,00 EUR z obrestmi zaradi kršitve pravice do počitka, ustavilo (drugi odstavek IV. točke izreka). Zavrnilo je sledeče zahtevke tožnika: 1. da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 26.000,00 EUR v roku 8 dni od izdaje odločbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila; 2. da je tožena stranka dolžna tožniku plačati premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku v znesku 1.723,03 EUR neto v roku 8 dni od izdaje odločbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila: 3. da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova nadur znesek 804,01 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 133,15 EUR od dne 13. 2. 2018, od zneska 68,48 EUR od dne 13. 8. 2018, od zneska 93,29 EUR od dne 13. 2. 2019, od zneska 228,42 EUR od dne 13. 8. 2019 in od zneska 280,67 EUR od dne 13. 2. 2020 dalje do plačila. Zaradi delnega umika tožbe za nadure je postopek glede zneska 951,19 EUR z obrestmi, ustavilo (točka V. izreka). Odločilo je še, da tožnik nosi 91,4 % pravdnih stroškov postopka, tožena stranka pa 8,6 % pravdnih stroškov postopka, ter da tožena stranka nosi 8,6 % sodne takse (VI. in VII. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe in sklepa (točke IV., V. in VI. izreka). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodba je po stališču pritožnika nepravilna in nezakonita. Tožnik poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obsežne kršitve s strani delodajalca (sistematično odrejanje nadur preko zakonsko dovoljene omejitve, kršitev maksimalnega tedenskega števila ur - več kot 56 ur/teden, kršitev dnevnega in tedenskega počitka) in namen teh pravil (varovanje zdravja, varnosti, družinskega življenja), vendar je kljub temu napačno odločilo o več ključnih zahtevkih.

Sodišče je ugotovilo protipravnost (kršitve počitkov), vendar je zahtevek za premoženjsko škodo zavrnilo, ker naj škoda ne bi bila konkretizirana oz. dokazana in ker "počitek nima ekonomske protivrednosti”. Tožnik temu nasprotuje. Počitek ima ekonomsko vrednost, ker je tožnik prejemal fiksno plačo, v kateri so zajete tudi ure minimalnega počitka; če počitka ni bilo, je delal več brez ustrezne protivrednosti. "Kompenzacijske ure” po zatrjevanju pritožbe niso bile plačane v mesecu nastanka, ampak šele, ko jih je koristil, ko pa jih je koristil namesto zakonskega počitka, so bile po njegovem nezakonito porabljene/izbrisane kot nadomestilo za počitek.

Tožnik trdi, da če počitka ne bi "nadomeščal” s kompenzacijami, bi imel resničen prosti čas in bi mu (ob prenehanju delovnega razmerja) te ure morale biti izplačane. Ker je delovno razmerje prenehalo, počitka ni več mogoče zagotoviti v naravi, zato mora delodajalec zagotoviti denarno nadomestilo ("nadomestilo namesto izpolnitve”) po povprečni urni postavki. Sklicuje se na Direktivo 2003/88/ES in razlagalno sporočilo (nadomestitev manjkajočih časovnih enot), ter na sodno prakso SEU (npr. Fuss C-429/09) kot oporo, da je ustrezen popravek lahko dodatni prosti čas ali denar.

Meni, da se sodišče nepravilno sklicuje na določitev VSRS VIII Ips 226/2017, ker naj bi šlo tam za drugačno dejansko/podlago (plačilo za delo na dan počitka), medtem ko on uveljavlja kršitev pravice iz delovnega razmerja in nadomestilo za nezagotovljen počitek. Sodišče je zavrnilo zahtevek tudi na podlagi neupravičene obogatitve, ker naj bi toženka delo plačala. Tožnik navaja, da je toženka s fiksno plačo plačala povprečje, hkrati pa je tožnika imela stalno na razpolago in se je izognila zaposlitvi dodatnih delavcev oziroma drugačni organizaciji.

Ure, opravljene "na račun počitka”, po zatrjevanju pritožbe niso bile plačane kot dodatno delo, ampak izravnane v referenčnem obdobju v korist delodajalca. Ko je toženka odredila koriščenje kompenzacij v času, ko bi moral biti počitek, ni šlo za plačilo, ampak za "porabo” prej oddelanih ur. Sklicuje se tudi na logiko odločbe SEU v zadevi King C-214/16 (da bi nepriznanje pravic pomenilo odobritev ravnanj, ki vodijo v nezakonito obogatitev delodajalca). Glede zavrnitve nepremoženjske škode (26.000,00 EUR) tožnik zatrjuje, da je sodba v tem delu protispisna in je ni moč preizkusiti, ker sodišče nekritično sledi izvedencem in spregleda bistvene pomanjkljivosti.

Izvedenec (zlasti dr. A. A.) naj bi izhajal iz napačne predpostavke, da je tožnik delal zakonito (celo "turnus”), ni pa dejansko preučil konkretnih evidenc in ugotovljenih kršitev delovnega časa, čeprav jih je sodišče samo ugotovilo. Izvedenec naj bi pri mnenju uporabljal nepredložene podlage (ocena tveganja - informacije "od kolegov”, lastna poizvedovanja), kar po pritožniku pomeni kršitev kontradiktornosti in dvom v nepristranskost; sodišče se do teh ugovorov ni opredelilo. Navaja, da izvedensko mnenje vendarle potrjuje, da je delo/prisilna drža in stres lahko sprožilni dejavnik; pri "nemih” degenerativnih spremembah (brez težav pred zaposlitvijo) naj to po sodni praksi ne bi razbremenilo delodajalca ("oškodovanca je treba vzeti takšnega, kot je”).

Tožnik navaja, da so se težave s hrbtenico pojavile po zaposlitvi in so po prenehanju dela izzvenele; sodišče naj tega ne bi ustrezno ovrednotilo. Tožnik izpodbija zaključek, da zvin gležnja ni v vzročni zvezi z delom/utrujenostjo. Izvedenci naj ne bi upoštevali dejanskega razporeda (več zaporednih dni dela, podaljšan čas), temveč "papirnati” režim. Sklicuje se tudi na strokovne članke izvedenca dr. A. A. o povezavi podaljšanega delovnega časa s povečanim tveganjem nesreč/padcev, zato je verjetno, da je utrujenost prispevala k poškodbi.

Tožnik izpodbija zavrnitev odškodnine za trpinčenje. Osrednji poudarek je na ravnanju razporejevalca B. B.: domnevno selektivni SMS-i ("ekspresno zboliš…”), dvom v bolniške, pritisk pri odsotnostih, zahteve po dokazilih (tudi pri prometni nesreči), iniciiranje postopkov, ki "ostanejo v zraku”, ter splošno šikaniranje zaradi nasprotovanja nezakonitemu odrejanju nadur. Meni, da je sodišče kot "pravilna” obravnavalo ravnanja, ki so bila del širšega nezakonitega režima nadurnega dela; trdi, da je bil trpinčen tudi zaradi opozarjanja na nepravilnosti.

Očita tudi uhajanje informacij o postopku odpovedi po kolektivu, objavo na intranetu (fotografija/osebni podatki brez soglasja), diskriminacijo pri božičnici. Tožnik nadalje izpodbija zavrnitev zahtevka za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite izredne odpovedi. Trdi, da odpoved ni bila nezakonita zgolj zaradi roka, temveč naj ne bi bil izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1 (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja). Poudarja šikanozni namen in okoliščine postopka (uhajanje informacij, vpliv sindikata, selektivna obravnava). Sodišče je zahtevek iz naslova izgubljenega zaslužka (razlika bolniških nadomestil) zavrnilo zaradi nedokazane vzročne zveze.

Tožnik ugovarja, da naj bi izvedenci izhajali iz napačne predpostavke zakonitega delovnega časa. Tudi sami izvedenci priznavajo vpliv prisilne drže, dolgotrajnega delovnika in psihosocialnih dejavnikov kot sprožilcev poslabšanja bolečinskega sindroma. Ker pred zaposlitvijo težav ni bilo (degenerativne spremembe so bile "neme”), naj bi bilo dokazano, da so kršitve delovnega časa sprožile njegove težave posledično pa bolniške odsotnosti in s tem izgubo zaslužka. Tožnik izpodbija zavrnitev vtoževanega dodatka za nadurno delo (804,01 EUR).

Trdi, da nadur ni dobil plačanih kot nadure, ker je toženka nadure nad 20 mesečno prikazovala kot kompenzacijske ure. Po njegovem ni pomembno, da so bili nekateri drugi dodatki izplačani (nočni, nedeljski ipd.); dodatek za nadurno delo mu pripada poleg tega. Plačilne liste in evidence naj bi kazale, da dodatek za nadure ni bil obračunan (posledično tudi ne v REK obrazcih). Sklicuje se tudi na stališča iz literature, da bi za delo nad zakonskimi omejitvami lahko pripadalo celo višje plačilo ali odškodnina. Ker tožnik zahteva, da sodišče njegovemu zahtevku v celoti ugodi izpodbija tudi stroškovno odločitev kot posledično napačno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V zvezi s prisojeno odškodnino za neizkoriščen letni dopust (141,48 EUR) toženka vztraja, da je dopust v celoti plačala, sodišče pa je zmotno pritrdilo tožniku, da je izmena trajala 8 ur in ne 7 h 15 min. Po urniku in dokazih (tudi izpoved priče C. C.) je bila razporeditev 7:15, zato dodatna razlika ne bi smela biti priznana.

Sodišče je po njenem storilo bistveno kršitev postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza - poizvedbe pri banki D. glede nakazila, potem ko se je izkazalo, da tožnik pri banki E. nima računa. Dokaz je predlagala takoj po prejemu informacije (narok 19. 10. 2023), sodišče pa ga je zavrnilo šele v obrazložitvi sodbe z razlogom, da ga je podala prepozno, kar naj bi kršilo pravico do dokazovanja in 286. člen ZPP. Posledično naj bi bilo dejansko stanje glede plačil nepopolno ugotovljeno, ker je bilo (po njenem prepričanju) nakazilo izvedeno na tožnikov TRR (pri banki D.) in je bilo prejeto.

Toženka nasprotuje prisojeni odškodnini za predpravdne stroške (298,66 EUR). Res je tožnik v sporu Pd 154/2021 uspel, vendar v tistem postopku predpravdnih stroškov ni uveljavljal, sodišče o njih zato tudi ni odločalo. Ker zahtevka takrat ni bilo, bi moralo sodišče sedaj zahtevek zavrniti. Toženka izpodbija tako temelj kot višino prisojene nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do počitka (3.000,00 EUR). Zatrjuje, da je sodba v tem delu pavšalna, nima konkretnih ugotovitev, v katerih časovnih obdobjih, na katere dni in za koliko ur naj bi bila kršena pravica do počitka, niti dovolj jasne vzročne zveze med kršitvami in zatrjevano "preobremenitvijo”.

Šele ob konkretizaciji (dnevi/ure kršitev) bi bilo mogoče presojati intenzivnost zatrjevanih kršitev in njihove posledice. Odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je napačno presodilo tožnikove duševne bolečine in vzročnost, zato bi moral biti zahtevek zavrnjen. Odmera v višini 3.000 EUR je po zatrjevanju toženke neutemeljena, brez primerjalnih razlogov in brez tehtanja intenzivnosti. Meni, da tožnik ni bil "pretirano obremenjen” in je za delo prejel korektno plačilo, zato je znesek občutno previsok.

Sodišče naj bi zmotno štelo, da pri trajni oz. začasni neenakomerni razporeditvi delovnega časa nadurno delo ni mogoče. Toženka poudarja, da so nadure možne, le pogoji za prerazporeditev in za nadure so različni. Odločitev o režimu razporeditve je na delodajalcu v okviru zakonskih omejitev. Sodišče naj bi napačno razlagalo 156. člen ZDR-1 in Direktivo 2003/88/ES, ko je tedenski počitek opredelilo kot 35 ur. Trdi, da je toženka dnevni počitek po 155. členu ZDR-1 zagotavljala po vsakem delu, dodatnega dnevnega počitka "med” dvema 24-urnima počitkoma pa ni treba posebej zagotavljati.

Sodišče je po stališču toženke zmotno štelo, da se izravnava ur/kompenzacijske ure ne štejejo kot počitek. Ker izpodbija uspeh tožnika in predlaga zavrnitev celotnega zahtevka, posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata njene navedbe, predlagata, naj jo pritožbeno sodišče zavrne, in priglašata stroške odgovora.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o več med seboj povezanih zahtevkih tožnika zoper delodajalca, ki so izvirali iz prenehanja delovnega razmerja ter iz zatrjevanih kršitev pravil o organizaciji delovnega časa (neenakomerna razporeditev, nadurno delo, dnevni in tedenski počitek) in posledičnih odškodninskih zahtevkih. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženki zaposlen od 19. 9. 2017 do 21. 12. 2021, delovno razmerje pa mu je prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po tem, ko mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila ugotovljena za nezakonito.

Glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust

7. Med strankama ni bilo sporno, da je tožniku za leto 2021 ostalo 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta ter da mu je toženka 27. 1. 2023 izplačala 1.035,25 EUR neto (po obračunu 1.367,64 EUR bruto za 116 ur). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nadaljnjega s strani toženke zatrjevanega plačila 552,59 EUR, ker tožnik pri banki, kamor je bil ta denar nakazan, ni imel računa. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v relevantnem obdobju delo dejansko opravljal v 8-urnih izmenah ter da je bil formalni obračun delovnega časa (7 ur 15 minut) zgolj administrativne narave. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral biti neizkoriščen letni dopust za leto 2021 obračunan v obsegu 128 ur (16 dni × 8 ur) in ne le v obsegu 116 ur. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb tožnika in prič ter glede presoje, da je bil tožnik upravičen do plačila razlike za 12 ur neizkoriščenega dopusta.

8. Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno opustilo izvedbo predlaganega dokaza s poizvedbo pri banki D. d. d., potem ko se je izkazalo, da tožnik pri banki E. d. d. ni imel odprtega transakcijskega računa. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je toženka ta dokazni predlog podala nemudoma po pridobitvi informacije, da sporni znesek ni bil nakazan na račun pri banki E., temveč na račun pri banki D. d.d., in sicer že na naroku dne 19. 10. 2023. Glede na fazo postopka in obseg predlaganega dokaza (enostavna poizvedba pri banki) njegova izvedba ne bi zavlekla postopka in bi lahko bistveno prispevala k popolni ugotovitvi dejanskega stanja glede vprašanja, ali je bil sporni znesek tožniku že izplačan. To še posebej ob dejstvu, da tožnik ni prerekal prejema izvršenega plačila toženke dne 27. 1. 2023 v znesku 1.035,25 EUR, ki je bil po prvotnih podatkih toženke istega dne nakazan na isti račun, kot znesek v višini 552,59 EUR (B10). S tem, ko je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza v obrazložitvi sodbe nepravilno zavrnilo kot prepoznega (286. člen ZPP), je toženki kršilo pravico do izvajanja dokazov in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Vprašanje, ali je bil znesek 141,48 EUR bruto tožniku že izplačan, predstavlja odločilno dejstvo, ki pa ob neizvedbi predlaganega dokaza ni bilo v celoti razčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v višini 141,48 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo (prvi odstavek II. točke izreka) in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da izvede predlagani dokaz in nato ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka. Ker se nobena od strank konkretizirano ne pritožuje zoper sklep o ustavitvi postopka glede zneska 1.360,72 EUR, zajetega v tej točki (drugi odstavek II. točke izreka), niti zoper odločitev o spremembi tožbe v I. točki izreka, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev v tem delu tako procesno kot materialnopravno pravilna, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede odškodnine za predpravdne stroške

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v prejšnjem sporu glede izredne odpovedi (Pd 154/2021) uspešen, o stroških predhodnega postopka pri delodajalcu pa tam ni bilo odločeno. Na podlagi listin in izpovedi je štelo za dokazano, da je tožnik zagovor opravil s pomočjo odvetnice in da mu je strošek nastal. Sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča, da ni odločilno, ali se predpravdni stroški uveljavljajo kot glavna ali stranska terjatev, je stroške odmerilo po Odvetniški tarifi (pisni zagovor + zastopanje na zagovoru, materialni stroški, DDV) in toženki naložilo plačilo 298,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moral tožnik te stroške uveljavljati že v zadevi Pd 154/2021 oziroma da v tistem postopku niso bili zahtevani. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da okoliščina, ali je stranka predpravdne stroške uveljavljala v prejšnjem postopku, sama po sebi ne izključuje njihovega uveljavljanja kot samostojne terjatve, če so izpolnjene predpostavke za njihovo povrnitev. Odločitev v III. točki izreka je zato pravilna in zakonita, pritožba toženke v tem delu se zato kot neutemeljena zavrne (353. člen ZPP).

Glede odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo kot posledice kršitev organizacije delovnega časa

10. Tožnik se je pri toženki od 19. 9. 2017 dalje najprej eno leto usposabljal za upravljalca dvigal, nato pa je od 20. 9. 2018 dalje do konca zaposlitve opravljal delo na delovnem mestu upravljalec dvigal. Od nje zahteva plačilo odškodnine, ker mu je v času zaposlitve nezakonito razporejala delovni čas, in sicer mu je kršila omejitev tedenskega števila ur, nezakonito in sistematično odrejala nadurno delo, odrejala nadurno delo preko dovoljenega števila ur nadurnega dela s transformacijo nadurnega dela v kompenzacijske ure ter kršila pravico do dnevnega počitka in pravico do tedenskega počitka.

11. Sodišče prve stopnje je povzelo pogodbeno ureditev (40-urni delovnik, možnost neenakomerne razporeditve delovnega časa), kolektivno pogodbo toženke in interno delovno navodilo (urnik s 7 h 15 min med tednom, 7 h 30 min ob sobotah, referenčno obdobje 6 mesecev). Na podlagi skladnih izpovedb tožnika in prič (razporejevalci, sodelavci) je ugotovilo, da je delovni proces pri toženki potekal neprekinjeno (vse dni v tednu in praktično vse dni v letu), da so izmene dejansko trajale 8 ur, da je bilo praviloma predvideno nedeljsko/praznično delo in da je toženka presežke nad zakonsko dovoljenimi nadurami pogosto preknjiževala v "kompenzacije”, s čimer je prikrivala dejanski obseg nadurnega dela. Sodišče je na podlagi evidenc konkretiziralo mesece z obsegom nedeljskega dela (tudi po 2-3 nedelje po 12 ur) in ugotovilo kršitve mesečne kvote nadur. Prav tako je ob upoštevanju pravil o 14-dnevnem povprečenju ugotovilo številna 14-dnevna obdobja, v katerih tožniku ni bil zagotovljen minimalni počitek. Pri razlagi pravice do počitka se je oprlo na Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) Direktivo 2003/88/ES in sodno prakso SEU (C-277/21) ter zavzelo stališče, da mora biti v 14-dnevnem obdobju praviloma zagotovljeno dvakrat (24 ur tedenskega + 11 ur dnevnega počitka, skupaj 70 ur), ne pa zgolj seštevek 48 + 11 ur (59 ur). Nadalje je presodilo, da odsotnosti zaradi izravnave ur (kompenzacije), dopusta, bolniške in drugih plačanih odsotnosti ne predstavljajo "počitka” v smislu zakonskih določb, saj gre za institute, ki ne morejo nadomestiti minimalnih standardov počitka. Na tej podlagi je ugotovilo kršitve toženke: 144. člena ZDR-1 (nadurno delo), šesti odstavek 148. člena ZDR-1 (najdaljše trajanje tedenskega delovnega časa), 155. člena (dnevni počitek) in 156. člena (tedenski počitek) ter posledično tudi obveznosti iz 45. člena ZDR-1 (varne delovne razmere) in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD‑1). Sodišče prve stopnje je zahtevek iz naslova premoženjske škode zavrnilo (7.903,00 EUR), v celoti pa je ugodilo zahtevku za plačilo nepremoženjske škode (3.000,00 EUR), ker je presodilo, da ugotovljene sistematične kršitve pravil o delovnem času pomenijo poseg v osebnostne pravice tožnika (zdravo življenjsko okolje, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja), kar je pri njem povzročilo duševne bolečine.

Posebej o pritožbi tožnika:

12. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do počitka pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 179. člena ZDR‑1 v zvezi s splošnimi pravili civilnega prava o povrnitvi škode iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Čeprav je tožnik zatrjeval, da sta mu zaradi protipravnega ravnanja toženke nastali nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil. V skladu s 132. členom OZ je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik navedenih vrst premoženjske škode ni ustrezno zatrjeval niti dokazal. S pavšalnimi navedbami, da naj bi na račun izostalega počitka opravil več dela, ki ni bilo zajeto s plačilom dodatka za čas izravnave ur delovnega časa, ni niti okvirno opredelil neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila za delo. Z vztrajanjem, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti pravico do počitka in plačilo za delo, niti v pritožbi ne utemelji, zakaj naj bi mu za opravljeno delo plačala premalo.

13. Pravica do počitka, ki ni plačana, 1 nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Pritožbeno zavzemanje za plačilo izostalega časa počitka, ki mu tožnik pripisuje ekonomsko vrednost, je zato neutemeljeno.

14. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjuje tožnikovega stališča, da je zaradi izostalega počitka, ki ga ne more koristiti za nazaj, upravičen do odškodnine v obliki nadomestila plače. Sodba VSRS VIII Ips 226/2017 v zvezi z delom vojaka na misiji v tujini na dan predvidenega neplačanega počitka ni primerljiva z obravnavano zadevo. Razlika je v tem, da je bil v tem sporu tožnik za opravljeno delo plačan. Iz sodbe C-429/09 (Günter Fuß) izhaja, da v zvezi z obliko in načinom izračuna povrnitve škode zaradi kršitve pravice do dnevnega in tedenskega počitka ni ustreznih določb prava Unije, zato se pri presoji višine odškodnine uporabijo merila nacionalnega prava ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti. S tem stališčem (v povezavi tudi z drugim odstavkom 17. člena Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ter Razlagalnim sporočilom k njej, ki ju izpostavlja pritožba in ki prav tako ne dajeta podlage za sklepanje o tem, da tožniku pripada plačilo za neizrabljen počitek) je skladna odločitev sodišča prve stopnje, ki je presojo v obravnavanem sporu glede premoženjske škode pravilno oprlo na razlago določb ZDR‑1 in OZ o odškodninski odgovornosti delodajalca.

15. Tožnik tudi v pritožbi vztraja pri tezi, da so bile ure, ki jih je opravil namesto počitka, "neplačane”, da je bila fiksna plača namenjena le delu, ne pa tudi "odvzetemu počitku”, ter da bi moral za manjkajoče ure prejeti denarno nadomestilo. S temi navedbami tožnik ne preseže ravni abstraktnega zatrjevanja, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v celotnem obdobju prejemal dogovorjeno plačo, da mu opravljene ure dela niso ostale neplačane, temveč so bile bodisi upoštevane v okviru obračuna bodisi izravnane v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa, ter da tožnik ni izkazal, da bi bil zaradi kršitev počitka prikrajšan za kakršenkoli konkreten denarni prejemek, do katerega bi bil sicer upravičen. Tožnikova razlaga, da bi moral biti za vsako uro, ki je posegla v počitek, avtomatično upravičen do dodatnega plačila, pomeni neutemeljen poskus pretvorbe pravice do počitka v plačilno terjatev, za kar pa ni pravne podlage.

16. Plačilo odškodnine za premoženjsko škodo pritožba napačno utemeljuje s pravili o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je upoštevaje 190. člen OZ pravilno štelo, da toženka z delom, ki ga je tožnik opravil v času, ko bi moral počivati, ni bila obogatena, saj mu je opravljene ure dela plačala. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno utemeljevanje neupravičene obogatitve z zatrjevanjem neenakopravne obravnave tožnika v primerjavi z delavci z enakomerno razporejenim delovnim časom.

17. V tem delu so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožnika o neobrazloženosti sodbe, kršitvi pravice do izjave, ter kršitvi načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje se je do bistvenih navedb tožnika jasno opredelilo, razloge za zavrnitev tega premoženjskega zahtevka pa je obrazložilo z jasnim materialnopravnim izhodiščem in dokazno oceno. Dejstvo, da se sodišče ni strinjalo s tožnikovo pravno konstrukcijo, ne predstavlja zatrjevanih kršitev postopka.

18. Ker tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni konkretno izkazal nastanka premoženjske škode, prav tako pa ni izkazal obstoja pravne podlage za zahtevano denarno nadomestilo namesto počitka, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno in procesno pravilna. Pritožba tožnika se zato v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za premoženjsko škodo iz naslova kršitev pravil delovnega časa, zavrne, odločitev sodišča prve stopnje pa se v tem delu (drugi odstavek IV. točke izreka) potrdi, upoštevajoč tudi dejstvo, da se zoper sklep sodišča o ustavitvi postopka glede zneska 1.201,00 EUR, ki je zajet v tej točki, nobena od strank konkretizirano ne pritožuje, pritožbeno sodišče pa uradno upoštevnih kršitev ni zaznalo (353. člen ZPP).

Posebej o pritožbi toženke:

19. Preuranjen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je toženka kljub neenakomerno razporejenem delovnem času tožniku odrejala nadure, obenem pa je te ure v obsegu nad zakonsko dovoljenim številom nadur evidentirala kot "kompenzacijske ure" in jih omogočala izravnati s kasnejšim koriščenjem že v času referenčnega obdobja. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi VIII Ips 23/2025 je problem "kompenzacijskih ur" (oziroma pravilno: izravnalnih ur - to so ure, ko tožnik ni opravljal dela, z odrejanjem teh ur pa je toženka sproti zmanjševala presežke ur) pomemben v zvezi z ugotovitvami sodišča o kršitvah najdaljšega tedenskega delovnega časa 56 ur (šesti odstavek 148. člena ZDR-1), kršitvah tedenskega počitka v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR-1) in glede zagotavljanja najmanj 11 ur neprekinjenega dnevnega počitka med zaporednima delovnima dnevoma (drugi odstavek 155. člena ZDR-1). Vrhovno sodišče je poudarilo, da koriščenja izravnalnih ur ni mogoče šteti za delovne oziroma "redne ure". Izravnalnih ur (koriščenje kompenzacij) kot je izpostavilo Vrhovno sodišče, ni mogoče šteti v kvoto ur delovnega časa oz. jih ni mogoče šteti v delovni čas. Nadalje je Vrhovno sodišče v citirani sodbi izpostavilo, da je pravilno upoštevanje izravnalnih ur pomembno tudi za pravilno presojo obsega kršitev v zvezi z zagotavljanjem tedenskih počitkov (skupaj z dnevnimi počitki) in kršitev dnevnega počitka. Dneva, ko je tožnik v celoti izravnaval ure in ni bil prisoten na delu, sodišče prve stopnje ni štelo v čas počitka. Na ta način je v nekaterih primerih ugotovilo kršitev počitka (dnevnega in tedenskega). Obenem je sodišče prve stopnje čas, ko je tožnik izravnaval ure in ni delal, enačilo s primeri odsotnosti z dela tožnika zaradi izrabe letnega dopusta oziroma bolniškega staleža, kar prav tako ni pravilno.

20. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovnih obveznosti, se ta čas šteje kot čas počitka. Delavec tako nima še dodatnega, ločenega zakonskega počitka "poleg” teh ur. Ker sodišče prve stopnje izravnalnih ur ni štelo kot čas počitka, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa - tudi ob dejstvu nezadostnih in konkretnih dejanskih ugotovitev, v katerih časovnih obdobjih - na katere konkretne dni in konkretno za koliko ur naj bi bile tožniku kršene pravice (kar toženka pravilno izpostavlja v pritožbi kot kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, na podlagi katerih konkretnih podatkov v časovnih poročilih 2 prihaja do svojih zaključkov o kršitvah) - ni mogoče presoditi o dejanskem številu primerov kršitev v zvezi s preseganjem 56 ur maksimalnega tedenskega delovnega časa ter koriščenjem tedenskega počitka v skupnem 14 dnevnem obdobju (z 11 urnim dnevnim počitkom). Ker je (kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v citirani sodbi) število in obseg ugotovljenih kršitev pomemben za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj vpliva na presojo posledic na nepremoženjskem področju oziroma obsega in intenzivnosti neugodnosti, ki so nastale tožniku, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke in glede odločitve o nepremoženjski škodi (prvi odstavek IV. točke izreka) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

21. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih stališč natančno ugotoviti obseg kršitev in te ugotovitve upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem je pomembno, da mora biti delavcu ob upoštevanju izravnalnih ur kot časa počitka, zagotovljen kriterij minimalnega (dnevnega in tedenskega) počitka (trajanje in neprekinjenost), kar pomeni tudi, da mora biti v 14-dnevnem obdobju delavcu zagotovljen polni obseg pravice do tedenskega počitka, kot jo določa 156. člen ZDR-1 (ob pravilni razmejitvi med dnevnim in tedenskim počitkom ter ob upoštevanju pravil referenčnega obdobja). Upoštevanje izravnalnih ur kot časa počitka namreč ne sme voditi do posledice, da se pravica do tedenskega počitka razbije na posamezne "ure brez dela” ter se tako izgubi njen varovalni namen, ki je prav v zagotovitvi daljšega neprekinjenega odmora od dela (neprekinjen 35 urni interval). Za odmero odškodnine bo lahko pomemben tudi obseg, narava in teža kršitev toženke v zvezi z odrejanjem nadurnega dela. Gre za vprašanje, ali je pri tem šlo le za napačno evidentiranje glede na interna pravila toženke ali pa tudi za vsebinsko napačno odrejanje nadurnega dela in s tem tudi dejansko preseganje največjega števila mesečnih nadur. 3

Glede nepremoženjske škode (skupno 26.000,00 EUR)

22. Tožnik izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v skupnem znesku 15.000,00 EUR, ki jo utemeljuje kot posledico zatrjevane poškodbe hrbtenice, domnevno povzročene z nezakonitim razporejanjem delovnega časa, preobremenitvami in pomanjkanjem počitka. Zahtevek zajema 13.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in 1.000,00 EUR za strah. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo vzročno zvezo, nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, spregledalo pomen kršitev delovnega časa ter zagrešilo bistvene kršitve postopka.

23. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja pravno relevantne vzročne zveze med razporejanjem delovnega časa pri toženki in nastankom oziroma poslabšanjem njegovih težav s hrbtenico v obsegu, ki bi utemeljeval odškodninsko odgovornost delodajalca. Iz izvedenega dokaznega postopka, zlasti iz izvedenskega mnenja izvedencev medicinske stroke, izhaja, da so bile pri tožniku ugotovljene degenerativne spremembe hrbtenice, ki predstavljajo osnovni vzrok bolečinskega sindroma. Izvedenci so sicer dopustili možnost, da so delovne obremenitve in prisilna drža lahko delovale kot sprožilni ali poslabševalni dejavnik, vendar pa takšna ugotovitev ne zadošča za dokaz vzročne zveze kot jo pojmuje civilno pravo, ki zahteva stopnjo verjetnosti, iz katere izhaja, da brez zatrjevanega škodnega ravnanja škoda ne bi nastala oziroma ne bi nastala v ugotovljenem obsegu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj možnost vpliva ali poslabšanja ne predstavlja zadostne podlage za ugotovitev odškodninske odgovornosti.

24. Tožnik v pritožbi obširno izpodbija izvedensko mnenje z navedbami, da izvedenci niso ustrezno upoštevali dejanskega urnika dela, da so izhajali iz napačnih predpostavk in da naj bi bili pristranski. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti očitki predstavljajo zgolj nestrinjanje z vsebino izvedenskega mnenja, ne pa utemeljenega razloga za njegovo izločitev ali neuporabo. Izvedensko mnenje je jasno, notranje konsistentno, strokovno utemeljeno ter podano po obsežnem pregledu zdravstvene dokumentacije in osebnem pregledu tožnika. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da izvedensko mnenje ni v nasprotju z drugimi dokazi in da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal takšnih pomanjkljivosti, ki bi lahko vnesle upravičen dvom v mnenje. Izvedenci so v dopolnilnem mnenju upoštevali trditve tožnika o veliki časovni obremenjenosti, kljub temu so zaključili, da ni mogoče eksplicitno dokazati direktne povezave med obremenitvami na konkretnem delovnem mestu in težavami tožnika s hrbtenico (ter zvinom gležnja in posledično bolniškimi staleži). Izvedenec dr. A. A. je tudi zaslišan na naroku izrecno pojasnil, da če upošteva tožnikov dejanski delovni čas, kot mu ga je predstavila njegova pooblaščenka, to dosedanjega mnenja ne spremeni. Ne drži torej zatrjevanje pritožbe, da izvedenci niso izhajali iz dejanskega delovnega časa tožnika.

25. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bili kršeni načelo kontradiktornosti in enakega varstva pravic, ker naj bi izvedenec dr. A. A. pri izdelavi mnenja uporabljal v postopku nepredložene podlage (oceno tveganja delovnega mesta, informacije kolegov in lastna poizvedovanja), sodišče prve stopnje pa se do teh ugovorov naj ne bi opredelilo. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil tožnik z vsebino izvedenskega mnenja in z načinom njegovega nastanka seznanjen že v postopku pred sodiščem prve stopnje ter da je imel možnost izvedence zaslišati in jim postavljati vprašanja. Po zaključku zaslišanja izvedencev tožnik ni izrazil dvoma v nepristranskost izvedenca dr. A. A., ni predlagal njegove izločitve, niti ni zahteval postavitve novega izvedenca ali dopolnitve dokaznega postopka. Prav tako ni uveljavljal, da z uporabljenimi podlagami ne bi bil seznanjen do te mere, da se o njih ne bi mogel izjavljati. Po določbah ZPP (286. člen ZPP) in ustaljeni sodni praksi mora stranka morebitne ugovore glede nepristranskosti izvedenca, uporabe nedopustnih podlag ali kršitve kontradiktornosti uveljavljati takoj, ko je za zatrjevano kršitev izvedela oziroma bi zanjo lahko izvedela, sicer se šteje, da se je s potekom dokaznega postopka in z izvedenskim mnenjem strinjala. Kasnejše uveljavljanje teh ugovorov šele v pritožbi pomeni nedovoljeno uveljavljanje procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče ne upošteva. Ker tožnik zatrjevanih kršitev ni pravočasno uveljavljal, pač pa jih prvič izpostavlja šele v pritožbi, kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave ni podana. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno posebej odgovarjati na ugovore, ki v postopku niso bili pravočasno in konkretno postavljeni.

26. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so degenerativne spremembe pri tožniku predstavljale samostojen in prevladujoč vzrok njegovih težav. Čeprav sodna praksa priznava, da delodajalec odgovarja tudi za poslabšanje že obstoječih (t. i. "nemih”) zdravstvenih stanj, mora biti v takih primerih zanesljivo ugotovljeno, da je ravno konkretno protipravno ravnanje delodajalca povzročilo nastanek ali bistveno poslabšanje škode. V obravnavani zadevi pa izvedeni dokazi ne omogočajo sklepa, da bi bil urnik dela takšne intenzitete in trajanja, da bi sam po sebi povzročil poškodbo hrbtenice oziroma trajnejše poslabšanje zdravstvenega stanja v obsegu, ki ga zatrjuje tožnik. Ker ni dokazana pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastankom oziroma poslabšanjem zdravstvenih težav v zvezi s hrbtenico, tudi ni pravne podlage za priznanje odškodnine.

27. Sodišče prve stopnje se je do vseh pravno odločilnih navedb tožnika tudi v tem delu jasno in argumentirano opredelilo. To, da se ni strinjalo z njegovo dokazno in pravno oceno, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Pritožba tožnika se zato v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi zatrjevane poškodbe hrbtenice, zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa se v tem delu potrdi (353. člen ZPP).

28. Tožnik izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo 5.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. V pritožbi obširno navaja, da je bil s strani razporejevalca B. B. in drugih nadrejenih deležen sistematičnega šikaniranja, povračilnih ukrepov zaradi opozarjanja na nezakonitosti pri razporejanju delovnega časa, neenake obravnave glede bolniških odsotnosti in koriščenja dopusta, žaljivih in ponižujočih SMS sporočil ter pritiskov v zvezi z bolniškimi odsotnostmi in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava in da se ni opredelilo do vseh njegovih navedb, s čimer naj bi zagrešilo bistvene kršitve postopka.

29. Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, da je trpinčenje po 7. členu ZDR-1 podano le pri ponavljajočem se ali sistematičnem graje vrednem oziroma očitno negativnem in žaljivem ravnanju, usmerjenem proti delavcu, pri čemer mora biti izkazana tudi zadostna intenziteta ravnanj (bodisi posamično bodisi kot prepoznaven vzorec). Sodišče prve stopnje je navedeni standard pravilno uporabilo in za svojo dokazno oceno podalo jasne, preverljive razloge (34.-44. točka), zato očitana neobrazloženost oziroma protispisnost ni podana. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da zatrjevani dogodki - tudi če jih presojamo kumulativno - ne dosegajo zakonskega standarda trpinčenja iz 7. člena ZDR-1. Pritožbeni očitek, da trpinčenje ni nujno dolgotrajno, je sicer pravilen na načelni ravni, vendar ne pomaga, če tudi iz posameznih ravnanj in njihove celote ne izhaja zahtevana stopnja negativnosti, žaljivosti in usmerjenosti. Sodišče prve stopnje je podrobno presodilo posamezne dogodke, na katere se sklicuje tožnik (SMS sporočila, komunikacijo v zvezi z bolniško odsotnostjo, zavrnitve dopusta, zahteve po obveščanju), in pravilno zaključilo, da ti dogodki ne dosegajo praga trpinčenja.

30. Glede ravnanj ob bolniški odsotnosti (zahteva po bolniškem listu, "prerazporejanje” dela) pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da gre za organizacijske zahteve delodajalca pri odsotnosti delavca, ki so jih po izpovedbah prič uporabljali tudi pri drugih delavcih (tč. 35), in že zato niso izkazana kot osebno usmerjena šikaniranja. Tožnikova teza, da je bila podlaga nezakonito odrejenega nadurnega dela, sama po sebi ne pomeni, da je vsako ravnanje ob obveščanju o odsotnosti avtomatično trpinčenje; za trpinčenje bi moral dokazati kvalificiran, ponižujoč oziroma žaljiv pritisk in njegov vzorec, česar ni dokazal.

31. Enako velja za zavrnitve dopusta: prvostopenjsko sodišče je razumno pojasnilo, da se dopust odobrava ob upoštevanju delovnega procesa, konkretno pa je pri selitvi ugotovilo, da je tožniku odsotnost dejansko bila odobrena (tč. 37). Predlog razporejevalca, naj si delavec uredi bolniški stalež, pa - ob ugotovljenih okoliščinah - ne predstavlja graje vrednega in žaljivega ravnanja, temveč (neprimeren) praktičen nasvet v situaciji, ko dopusta ni mogel odobriti; tožnik iz tega ne izkaže sistematičnega graje vrednega, očitno negativnega ali žaljivega ravnanja.

32. Očitek glede sporočila 26. 7. 2020 je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo z vidika kolektivne pogodbe in časovne situacije ter utemeljeno zaključilo, da zapis razporejevalca in uradni zaznamek brez nadaljnjih postopkov ne dosegata ravni trpinčenja (tč. 36). Pri izrazu "neradnik” in komentarjih tipa "ekspresno zboliš” je sodišče prve stopnje upoštevalo celoten kontekst komunikacije in izpovedbe ter prepričljivo obrazložilo, zakaj konkretne izjave - četudi nevljudne - v ugotovljenih okoliščinah ne pomenijo trpinčenja (tč. 38); pritožba s tem v zvezi ponuja predvsem drugačno vrednotenje dokazov, kar ne zadošča.

33. Pritožbene trditve o prometni nezgodi 25. 7. 2021 ne omajejo ugotovitev iz točke 39 obrazložitve: iz SMS komunikacije ne izhaja, da bi B. B. tožnika obtoževal laži, temveč zgolj, da je preverjal razlog odsotnosti in podal prošnjo po zapisniku policije glede na tožnikovo lastno navedbo, da "čaka policijo”. Prav tako pritožba neutemeljeno izpostavlja kot trpinčenje postopanje ob anonimni prijavi in kasnejši odpovedi pogodbe o zaposlitvi: prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da sama izvedba preverjanja in podaja odpovedi - kot institut, ki ima podlago v zakonu - ne pomenita trpinčenja, okoliščina nezakonitosti odpovedi v drugem sporu pa še ne vzpostavlja avtomatično odškodninske odgovornosti iz naslova mobinga (tč. 40-41).

34. Glede objave na intranetu in božičnice pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (tč. 42-43): objava ne razkriva razloga prenehanja in je del splošnega obveščanja o fluktuaciji, sporazum o božičnici pa je splošen akt za celotno družbo, zato že po naravi stvari ni izkazan kot osebno usmerjen ukrep proti tožniku. Tožnikove pritožbene navedbe o "povračilnih ukrepih” in "uhajanju informacij” ostajajo na ravni sklepov, brez takšne konkretizacije in dokazne podlage, ki bi omogočala drugačen zaključek od prvostopenjskega.

35. Tudi glede te odločitve sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev, saj je jasno navedlo, katera ravnanja je štelo za dokazana, katera ne, ter zakaj ugotovljena ravnanja ne dosegajo pravnega standarda trpinčenja. To, da se sodišče ni strinjalo s tožnikovo interpretacijo dogodkov, ne pomeni kršitve postopka, temveč predstavlja zakonito dokazno oceno, opravljeno skladno z 8. členom ZPP.

36. Ker tožnik z navedenimi pritožbenimi očitki ni izkazal ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne nepravilne uporabe 7. člena ZDR-1, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita. Pritožba tožnika se zato v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu, zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa se v tem delu potrdi (353. člen ZPP).

37. Tožnik v pritožbi nadalje izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo 5.000,00 EUR nepremoženjske škode, ki jo utemeljuje z zatrjevano nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je bil postopek odpovedi voden šikanozno, da so informacije o odpovedi predčasno in neupravičeno krožile po kolektivu, zaradi česar je bil izpostavljen psihičnim stiskam ter da bi moralo sodišče prve stopnje toženki naložiti plačilo pravične denarne odškodnine. Očita tudi neobrazloženost sodbe in kršitev pravice do izjave.

38. Pritožbeno sodišče poudarja, da nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni avtomatične podlage za priznanje nepremoženjske škode. Za nastanek odškodninske odgovornosti mora delavec poleg nezakonitosti ravnanja delodajalca konkretno izkazati, da je zaradi tega utrpel pravno priznano obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine, strah ipd.) in da obstaja vzročna zveza med nezakonito odpovedjo in zatrjevanimi duševnimi posledicami. Institut varstva pred nezakonito odpovedjo je namreč v prvi vrsti urejen z reintegracijskimi in reparacijskimi zahtevki, medtem ko je odškodnina za nepremoženjsko škodo izjemna in pride v poštev le ob posebej intenzivnih ali ponižujočih okoliščinah.

39. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi v obravnavanem primeru postopek izredne odpovedi, čeprav kasneje spoznan za nezakonitega, potekal na način, ki bi bil sam po sebi ponižujoč, žaljiv ali usmerjen v osebnostno degradacijo tožnika. Zgolj dejstvo, da je bila odpoved podana nezakonito (v postopku Pd 154/2021 je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved podana, ker je tožnik za namene zaposlitve v letu 2017 predložil ponarejeno spričevalo, kot dokaz, da izpolnjuje pogoj za zasedbo delovnega mesta upravljalec dvigal, odpoved pa je bila pravnomočno ugotovljena za nezakonito zaradi poteka 30 dnevnega roka iz 110. člena ZDR-1) ne zadošča za sklep, da je delodajalec s tem posegel v tožnikovo dostojanstvo v takšni meri, da bi bila utemeljena odškodnina za nepremoženjsko škodo.

40. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je bil postopek odpovedi voden z namenom šikaniranja. Ta očitek je pavšalen in ostaja neizkazan. Nezakonitost odpovedi je bila ugotovljena iz formalnopravnih razlogov (pogoji za izredno odpoved niso bili izpolnjeni), ne pa zaradi zlorabe postopka ali osebnostno usmerjenega ravnanja delodajalca. Tožnik v pritožbi ne navede nobenega konkretnega dejstva, ki bi to presojo omajalo. Tožnik posebej izpostavlja, da so informacije o odpovedi in domnevnih kršitvah krožile po kolektivu še pred vročitvijo odpovedi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka sama širila te informacije z namenom diskreditacije tožnika, da govorice, špekulacije ali razprave med sodelavci ne predstavljajo protipravnega ravnanja delodajalca, če ni dokazano, da jih je ta povzročil ali usmerjal, tožnik pa takšnega dokaznega standarda ni dosegel. Prizadetost ob izgubi zaposlitve je običajna in pričakovana posledica odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi kadar je odpoved nezakonita. Vendar subjektivni občutek prizadetosti brez objektivno žaljivega ravnanja delodajalca v zvezi z izredno odpovedjo ne more utemeljevati nepremoženjske škode. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnik "sam ustvaril razlog za odpoved" pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje s tem poudarilo le, da očitane kršitve niso bile izmišljene ali arbitrarne, in da odpoved ni bila posledica samovoljnega ali osebno motiviranega ravnanja toženke. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrne, je pravilna in zakonita. Pritožba tožnika se zato v tem delu zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa potrdi (353. člen ZPP).

41. Tožnik izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo 1.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi poškodbe pri delu (zvin gležnja dne 18. 11. 2020 ob sestopu iz kombija). V pritožbi navaja da je bila poškodba posledica prekomernega delovnega časa in utrujenosti, da izvedenci niso upoštevali dejanskega urnika dela, temveč naj bi izhajali iz "namišljenega” turnusnega sistema, da obstajajo strokovne študije in literatura, ki potrjujejo povezavo med dolgim delovnikom in večjo verjetnostjo poškodb, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, ter da je zaključek o "nesrečnem slučaju” arbitraren in pravno napačen.

42. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da poškodba ni bila v vzročni zvezi z delom ali delovnimi obremenitvami, temveč je šlo za nesrečni slučaj oziroma nepazljivost pri izstopu iz vozila, da izvedensko mnenje ni potrdilo odločilne povezave med utrujenostjo in poškodbo, ter da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja toženke v neposredni zvezi z nastankom poškodbe.

43. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki temelji na jasnem in strokovnem izvedenskem mnenju. Izvedenci so ugotovili, da v konkretnem primeru ni medicinskih objektivnih kazalcev, ki bi kazali na neposredno povezavo med poškodbo in delovnimi obremenitvami. Tožnik v pritožbi ne izpodbija strokovne vsebine mnenja z nasprotnim izvedenskim dokazom, temveč se sklicuje na splošne znanstvene študije o povezavi med dolgim delovnikom in tveganjem poškodb. Takšna splošna dognanja pa ne morejo nadomestiti konkretnega dokaza o vzročni zvezi v individualno obravnavanem primeru. V obravnavanem primeru tožnik ni dokazal, da bi bila utrujenost zaradi urnika dela neposreden vzrok poškodbe niti, da brez zatrjevanih kršitev delovnega časa do poškodbe ne bi prišlo. Izvedensko mnenje dopušča zgolj možnost vpliva utrujenosti, kar pa ne zadošča za dokaz vzročne zveze. Tožnik očita, da so izvedenci izhajali iz napačnega urnika dela, kar ne drži, kot je že pojasnjeno. Tudi ob upoštevanju zatrjevanega obsega dela ni objektivnih dokazov, ki bi kazali, da je bila poškodba posledica izčrpanosti na delovnem mestu. Zato tudi morebitna (pre)obremenjenost sama po sebi ne vzpostavi vzročne zveze. Nestrinjanje tožnika z dokazno oceno tudi ne predstavlja procesne kršitve. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je materialnopravno in procesno pravilna. Pritožba tožnika se zato v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 1.000,00 EUR nepremoženjske škode zaradi poškodbe pri delu (zvin gležnja), zavrne, sodba sodišča prve stopnje pa se v tem delu potrdi (353. člen ZPP).

Glede premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku v času bolniških staležev

44. Tožnik izpodbija zavrnitev zahtevka za plačilo 1.723,03 EUR iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku v času bolniških staležev (razlika med prejetim 80% nadomestilom in 100% nadomestilom). Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitev, da tožnik ni dokazal, da bi bili bolniški staleži neposredna posledica kršitev delovnega časa, da izvedensko mnenje izvedencev medicinske stroke ni potrdilo odločilne vzročne zveze med delom pri toženki in nastankom oziroma trajanjem bolniških odsotnosti, da je bilo mogoče govoriti kvečjemu o morebitnem sprožilnem dejavniku, kar pa za odškodninsko odgovornost ne zadošča, ter da zato ni izpolnjena ena od temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti - vzročna zveza. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja. Ključno je, da tožnik tudi v pritožbi ne preseže ugotovitev izvedenskega mnenja, temveč jih zgolj drugače interpretira. Za priznanje premoženjske škode v obliki izgubljenega zaslužka mora biti zanesljivo ugotovljeno, da je prav ravnanje delodajalca odločilni vzrok bolniške odsotnosti. V obravnavanem primeru izvedensko mnenje tega ne potrjuje. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje celovito presodilo in omogočilo tožniku, da nanj poda pripombe. Do mnenja se je ustrezno opredelilo. Razlogi so jasni, logični in preverljivi. Zato ni podana ne kršitev postopka ne zmotna dokazna ocena. Ker tožnik ni dokazal pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevanimi obremenitvami na delovnem mestu in bolniškimi staleži zaradi katerih je utrpel izgubo na zaslužku, je odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek za plačilo 1.723,03 EUR premoženjske škode iz tega naslova zavrne, pravilna in zakonita. Pritožba tožnika se zato v tem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi (353. člen ZPP).

Dodatek za nadurno delo

45. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik do dodatka za nadurno delo za ure, ki so bile ob koncu referenčnih obdobij izplačane kot viški ur, ni upravičen. Tožnik je delo opravljal v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa, pri katerem se polni delovni čas ugotavlja kot povprečna obveznost v referenčnem obdobju, zato presežek ur v posameznem mesecu sam po sebi še ne predstavlja nadurnega dela. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožniku dodatki za nadurno delo niso bili izplačani. Iz izvedenih dokazov (izpoved priče C. C., predložena časovna poročila ter plačilne liste) izhaja, da je toženka vse dodatke, ki izhajajo iz manj ugodne razporeditve delovnega časa, tožniku izplačala že v mesecih, ko so posamezne ure nastale, vključno z dodatki na t. i. kompenzacijske ure. Ob koncu referenčnega obdobja so bile neizkoriščene kompenzacijske ure izplačane kot redne ure, kar je skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen do dodatka za nadurno delo poleg že izplačanih dodatkov. Kolektivna pogodba izrecno določa, da se dodatki za začasno prerazporejen delovni čas izključujejo z dodatki za nadurno delo, pri čemer so dodatki za kompenzacijske ure in nadurno delo enaki, zato do dodatnega izplačila ne more priti. Procesnih kršitev pritožbeno sodišče tudi v tem delu ne ugotavlja, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in preverljivo obrazložilo ter se opredelilo do vseh odločilnih navedb. Ob upoštevanju, da se nobena od strank konkretizirano ne pritožuje zoper odločitev o ustavitvi postopka za znesek 951,19 EUR (iz naslova nadur), ki je zajeta v ta del odločitve sodišča prve stopnje, in ker po uradnem preizkusu tudi pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev procesne ali materialnopravne narave, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika tudi v tem delu zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

46. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (glede odškodnine za neizrabljen letni dopust v višini 141,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi kršitve pravice do počitka ter glede stroškov postopka), ker zaradi zmotne materialnopravne presoje ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in zaradi bistvenih kršitev določb postopka, ki jih pritožbeno sodišče po naravi stvari niti ne more samo odpraviti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je glede materialnopravne presoje izhajalo iz pravnega stališča, da izravnalne (kompenzacijske) ure ne morejo predstavljati časa počitka, zaradi česar ni ugotavljalo, ali so bile te ure dejansko zagotovljene v obsegu in na način, ki bi ustrezal minimalnim zakonskim zahtevam glede dnevnega in tedenskega počitka. Posledično ni ugotovilo, v katerih konkretnih časovnih obdobjih, na katere dneve in za koliko ur naj bi bila tožniku kršena pravica do počitka, niti ali je bil v relevantnih 14-dnevnih obdobjih zagotovljen polni obseg pravice do tedenskega počitka po 156. členu ZDR-1. Izostala je konkretizirana obrazložitev glede tega, v katerih konkretnih obdobjih naj bi za koliko ur tožnikov tedenski delovni čas presegal 56 ur (ter katere ure je sodišče pri tem upoštevalo). Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti dokazne ocene, saj bi bilo treba izvesti obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, vključno z natančno analizo evidenc delovnega časa in razporeditve dela. Ker bi takšno ugotavljanje, ki temelji na drugačnih materialnopravnih stališčih, prvič opravilo šele pritožbeno sodišče, s čimer bi bilo poseženo v pravico strank do učinkovitega pravnega sredstva, je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

47. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je na pritožbi obeh strank delno razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj le‑ta temelji na končnem uspehu strank v postopku, ki še ni dokončno ugotovljen.

48. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Drugače kot npr. pravica do letnega dopusta ali odmora, ki sta plačani.

2 V časovnih poročilih so zavedene različne rubrike: npr. prihod, odhod, zabeležene ure, delovne ure, planirane ure, kompenzacijske ure, nadure, neodobrene ure. Pri tem iz poročil izhaja, da zabeležene ure niso enake delovnim in planiranim uram, ure nad planiranimi, čeprav so zabeležene, se vodijo pod neodobrenimi urami ali nadurami ali oboje. Iz obrazložitve ne izhaja, katere konkretne ure je sodišče pri ugotovljenih kršitvah upoštevalo in zakaj.

3 Tako tudi VSRS v citirani zadevi (opomba 15).