VDSS Sodba Pdp 407/2025 · Višje delovno in socialno sodišče

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.

Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 4.195,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25,28 EUR od 9. 1. 2021 do 9. 3. 2021 (II. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 321,30 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) ne predvideva vračila posebne denarne nagrade, zato Vlada RS ni imela podlage, da z Uredbo 2008 uredi vračilo nagrade. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da Uredba iz leta 2019 vračila več ne predvideva. Uredba 2008 ni v skladu z načelom zakonitosti iz 153. člena Ustave RS, zato se je ne sme uporabiti. Sodna praksa je že zavzela stališče, da so podzakonski predpisi, ki zožujejo pravice upravičencev, nezakoniti. Ker je toženec uveljavljal nezakonitost podzakonskega akta, bi moralo sodišče te ugovore obrazloženo zavrniti, česar ni storilo, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 22. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Tudi če bi bila Uredba 2008 zakonita podlaga za vračilo, pa je glede na smisel in namen določb o izplačilu nagrade toženec dolžan vrniti le sorazmerni del nagrade, to je največ 833,98 EUR. Nepravilna je tudi odločitev o vračilu sorazmernega dela regresa, saj v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja ni naveden znesek regresa, ki bi ga moral toženec vrniti, zato se šteje, da se je tožnica vračilu odpovedala. Predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek in priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam toženca, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih ugovorov toženca, tudi do navedb o kršitvi načela legalitete s sprejemom Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba; Ur. l. RS, št. 67/08). Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ne pomeni, da je sodna odločba neobrazložena oziroma da je prišlo do kršitve pravice do izjave. Sodba ima jasne razloge glede vseh odločilnih dejstev, zato se jo da preizkusiti in ni podana očitana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP.

6. Toženec je s tožnico dne 11. 5. 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vojak za čas desetih let. Tožnica je tožencu na podlagi štirinajstega odstavka 49. člena ZSSloV izplačala posebno denarno nagrado v višini petih povprečnih bruto plač zaposlenega v Republiki Sloveniji. S pogodbo o zaposlitvi sta bila tožnica in toženec dogovorjena, da bo toženec posebno nagrado v celoti vrnil v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, če pred iztekom desetih let prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, če ne bo uspešno opravil vojaškega strokovnega usposabljanja ali mu bo tožnica v tem času odpovedala delovno razmerje iz krivdnih razlogov na njegovi strani (tretji odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi).

7. Toženec je dne 10. 12. 2020 prosil za prekinitev delovnega razmerja in za skrajšanje odpovednega roka, s čimer je tožnica soglašala. Tožencu je tako dne 21. 12. 2020, to je pred iztekom desetletnega obdobja, prenehalo delovno razmerje pri tožnici na njegovo željo. Za takšen primer se je toženec s pogodbo o zaposlitvi zavezal, da bo tožnici v celoti vrnil prejeto posebno denarno nagrado. Zahtevek tožnice je tako utemeljen že na podlagi tretjega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ta odstavek je sicer povzet po drugem odstavku 4. člena Uredbe, vendar je ključno, da je pravna podlaga za vračilo posebne denarne nagrade že tretji odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi, 1 zato so navedbe toženca o zatrjevani nezakonitosti Uredbe glede vračila posebne nagrade brezpredmetne, kot tudi očitek o napačni uporabi materialnega prava.

8. Ugovori toženca, da Uredba ne more biti zakonita podlaga za vrnitev posebne denarne nagrade, pa so tudi sicer neutemeljeni. Namen posebne nagrade ob sklenitvi delovnega razmerja za določen čas (štirinajsti odstavek 49. člena ZSSloV) oziroma ob podaljšanju pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 61. člena ZSSloV) je, da se olajša pridobivanje kandidatov, torej stimulacija za zaposlitev. 2 ZSSloV sicer ne določa, kaj v primeru, če pripadnik, ki se zaposli za določen čas in prejme posebno nagrado, predčasno prekine delovno razmerje oziroma mu preneha iz krivdnih razlogov na njegovi strani, vendar to ne pomeni, da se to vprašanje ne sme urediti z uredbo ali pogodbo o zaposlitvi. Že Obligacijski zakonik (OZ) namreč ureja obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ). Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.

9. Toženec se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso o nedopustnosti oženja pridobljenih pravic s podzakonskimi akti, ki se ne nanaša na primerljivo situacijo. V zadevi VIII Ips 32/2017, v kateri se je obravnavalo prav vprašanje vračila posebne denarne nagrade, izplačane na podlagi štirinajstega odstavka 49. člena ZSSloV, je Vrhovno sodišče poudarilo, da glede na naravo posebne nagrade njeno vračilo zaradi predčasnega prenehanja sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v posledici katere je pripadnik prejel nagrado, ne predstavlja prekomernega posega v pravice pripadnika, kot tudi ne kršitve splošnega ustavnega načela sorazmernosti.

10. Nova Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (nova Uredba; Ur. l. RS št. 73/19), ki se uporablja od 1. 1. 2020, je spremenila način izplačila posebne nagrade. Plačilo posebne nagrade je od 1. 1. 2020 urejeno tako, da pripadnik prejme nagrado v višini ene povprečne bruto plače zaposlenega v Republiki Sloveniji naslednji mesec po uspešno končanem temeljnem vojaškem strokovnem usposabljanju, če nima odslužen vojaški rok ali ob nastopu vojaške službe, če ima odslužen vojaški rok (prvi odstavek 2. člena Uredbe). V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let pa se pripadniku poleg tega izplačuje še posebna denarna nagrada v višini ene povprečne bruto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. V primeru, da je sklenjena pogodba o zaposlitvi za deset let, pa se naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplača posebna denarna nagrada v višini dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 2. člena Uredbe 2019). Izplačilo posebne nagrade je od 1. 1. 2020 urejeno tako, da ne pride do težav pri vračanju ob predčasni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi, saj pripadnik ne prejme celotne nagrade ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral toženec vrniti kvečjemu sorazmerni del posebne nagrade, ker glede na novo Uredbo ni predvideno, da se del posebne nagrade, ki jo je pripadnik že prejel, vrne v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja. Nova Uredba se uporablja le za pogodbe o zaposlitvi, sklenjene po 1. 1. 2020 (8. in 9. člen nove Uredbe), zato se v tem primeru ne uporablja. Poleg tega je toženec s tožnico sklenil pogodbo o zaposlitvi, s katero se je zavezal, da bo v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja po svoji volji ali iz krivdnih razlogov na njegovi strani vrnil celotno prejeto posebno nagrado. Sledenje je skladno z namenom posebne denarne nagrade, 3 določbe pogodbe o zaposlitvi in Uredbe iz leta 2008, ki se uporablja v tem primeru, so jasne, zato se toženec neutemeljeno sklicuje na razlago in favorem laboratoris, na podlagi katere ne bi bil dolžan vrniti celotne nagrade.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi, da mora toženec vrniti sorazmerni del regresa za letni dopust. Toženec je maja 2020 prejel regres za celotni dopust za leto 2020, delovno razmerje pa mu je prenehalo 21. 12. 2020. Na podlagi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1 je bil tako toženec v letu 2020 upravičen le do sorazmernega dela dopusta in s tem do sorazmernega dela regresa. Tožnica tako utemeljeno zahteva, da ji toženec povrne sorazmerni del regresa. Uveljavljanju vračila sorazmernega dela regresa se s sporazumom o skrajšanju odpovednega roka ni odpovedala. Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, 4 toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala. Sporazum tudi ni bil sklenjen z namenom, da se uredijo odprte terjatve med strankama, ampak zgolj z namenom skrajšanja odpovednega roka na željo oziroma predlog toženca, kar jasno izhaja iz samega sporazuma (A9).

13. Ker je pritožba neutemeljena, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ustavno sodišče RS je ob presoji zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti 4. in 6. člena Uredbe, ki jo je sicer zavrglo, poudarilo, da so pripadniki sredstva posebne denarne nagrade prejeli in določbo o pravilih vračanja podpisali v pogodbi o zaposlitvi (sklep U‑I‑205/14 z dne 10. 3. 2016).

2 Predlog Zakona o službi v Slovenski vojski, EPA 1410-IV.

3 Prim. 14. tč. sodbe VIII Ips 32/2017, Pdp 660/2018.

4 Toženec zatrjuje, da je bilo to stvar dogovora v sporazumu in ne, da je do odpusta dolga prišlo morebiti ustno ali na kakšen drug način.