VSC Sodba II Cpg 2/2026 · Višje sodišče v Celju

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 186,66 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje).

Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.

Tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.111,85 EUR v roku 8 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2023 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe tožeči stranki (tožnici) povrniti 721,14 EUR pravdnih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki se na tem mestu povzema le strnjeno, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Slednjo vidi v tem, da je sodišče prve stopnje poslovno razmerje opredelilo kot podjemno pogodbo in ne kot mandatno razmerje, da je nepravilno razdelilo riziko zavrnitve garancije, da je sprejelo nepravilen zaključek kako zavrnitev garancije avtomatično prenaša strošek popravila na toženca in da je nepravilno sklepalo o krivdi toženke za okvaro vozila. V zvezi s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (med drugim) sodišču prve stopnje očita neizvedbo predlaganih dokazov s sodnim izvedencem avtomobilske stroke in z opravo poizvedb pri proizvajalcu vozila.

3. Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim izpostavlja, da toženec s pritožbo ne more izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene, da je dokaz z opravo poizvedb pri proizvajalcu predlagala samo tožnica in da zoper tožnico, ki ni niti prodajalec niti proizvajalec vozila, toženec ne more uveljavljati garancijskih zahtevkov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo. Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja (skupaj z razlogi sodišča prve stopnje) na tem mestu ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6. V zvezi s konkretno pritožbo velja že na tem mestu opozoriti, da so vsi tisti očitki kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi lahko bili relevantni glede pravilnosti in zakonitosti končne odločitve sodišča prve stopnje (op. v nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj uveljavljanje garancije za konkretni spor ni pravno relevantno v obsegu, za katerega se zavzema toženec), le navidezni očitki absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi toženec (prikrito) uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven očitek zmotne dokazne ocene (izpodbija ugotovljeno dejansko stanje). V nadaljevanju te obrazložitve se pritožbeno sodišče vseeno do sicer neupoštevnih absolutnih bistvenih kršitev v določeni meri vsebinsko opredeljuje.

7. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo celotno toženčevo trditveno podlago (glej 4., 7. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Hkrati sodba vsebuje zadostne argumente o pravno relevantnih dejstvih, iz katerih je razvidno katerim trditvam je sodišče prve stopnje sledilo in katerim ne. Povedano drugače, tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje je spoštovan in ni podane nobene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije in 214. člena ZPP. Trditve, ki jih uvodoma izpostavlja pritožba in na katere naj ne bi bilo zadovoljivo odgovorjeno, so le nekakšna podlaga za navidezen očitek bistvene kršitve, s katerim se prikriva nedopusten očitek zmotne dokazne ocene. Da je bilo vozilo pripeljano k tožnici z "jasno in nedvoumno zahtevo po garancijskem popravilu", je hkrati trditev, ki je toženec v tej obliki in naraciji ni podal na prvi stopnji sojenja. Nikoli ni bilo sporno, da je tožnica nastopala kot pooblaščeni serviser in da je (med drugim) za toženca urejala garancijo (op. uveljavljala plačilo popravila iz garancije). Drži, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi bilo dogovorjeno plačilo za popravilo, a predmetno ne vpliva na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Da je toženec pristal le na to, da bo servis ugotovil napako in poskušal zanjo uveljavljati garancijo, da je tožnica prevzela tveganje zavrnitve garancijskega zahtevka, da je bil račun izstavljen kasneje in enostransko, so trditve, ki jim sodišče prve stopnje ni sledilo in gre za zgoraj omenjeni navidezni očitek (nedopustni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja).

8. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje le 20. in 21. točke obrazložitve (glej tudi druge in predvsem 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ni pavšalna navedba, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba. Toženec je k tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec predmetnega vozila) vozilo pripeljal v popravilo, vozilo je tožnica popravila in obenem (neuspešno) poskušala v zvezi s popravilom za toženca uveljaviti garancijo v razmerju do proizvajalca vozila. Med pravdnima strankama je bil sklenjen dogovor o popravilu (podjemna pogodba), ki je bil izpolnjen, in dogovor o poskusu uveljaviti garancijo (mandatna pogodba), ki ga je tožnica izpolnjevala, vendar je proizvajalec uveljavljanje garancije zavrnil.

Predmetno so bistvene dejanske okoliščine konkretnega primera, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo. Volja pravdnih strank je bila popraviti vozilo in v zvezi s popravilom poskusiti uveljaviti garancijo. Drugačna pritožbena stališča (o odložnem pogoju uspešne uveljavitve garancije,...) so le že omenjeni nedopusten poskus izpodbijanja dejanskega stanja, pri čemer sicer drži, da je bil račun za popravilo izstavljen približno pol leta po popravilu. In da, toženec svojih ugovornih navedb, ki bi narekovale zavrnitev tožbenega zahtevka, ni izkazal.

Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer zmotno uporabilo materialno pravo (op. v tem delu so pritožbeni razlogi delno utemeljeni), ko je zaključilo, da ni šlo (tudi) za mandatno pogodbo, vendar zaradi tega dejansko stanje ni bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Toženec je tožnici vsekakor dolžan plačati za popravilo vozila. Izrecen dogovor o plačilu namreč ni bistvena sestavina podjemne pogodbe (glej 619. v zvezi s 642. členom Obligacijskega zakonika (OZ)), pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je cena popravila pavšalno prerekana in primerna (glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Vseeno je, če je običajno pri sklepanju podjemnih pogodb cena plačila dogovorjena vnaprej. Toženec ni potrošnik, pri čemer je z dogovorom o popravilu vozila in dogovorom o (poskusu) uveljavljanja garancije, moral in mogel pričakovati, da bo za popravilo tožnici (pooblaščenemu servisu, ki ni bil prodajalec tega vozila) dolžan plačati primerno odmeno, če popravila ne bo kril garancijski zavezanec (proizvajalec). Vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje (npr. o čem je bil prepričan toženec, ipd.), ni utemeljeno in pomeni le nedopusten poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uvodoma velja že na tem mestu izpostaviti, da tožnica ne more biti zavezanka iz garancije, ker ni niti proizvajalka niti prodajalka vozila, ki ji je bilo pripeljano v popravilo (glej 481. člen OZ in npr. prilogo B14 (odločbo, ki jo prilaga sam toženec)). Da, tožnica je garancijo za toženca neuspešno poskušala uveljaviti na podlagi mandatne pogodbe, vendar se toženec iz tega naslova in le na ugovorni trditveni podlagi ne more uspešno braniti svoje obveznosti plačila za opravljeno delo po podjemni pogodbi.

Bistvena dejanska ugotovitev je, da je proizvajalec garancijo zavrnil, medtem ko so vse preostale okoliščine (o krivcu za zavrnitev garancije) v tej pravdi pravno nerelevantne. Toženec bi sicer lahko s trditvami, da je za zavrnitev garancije kriva tožnica, morebiti uveljavljal odškodnino na podlagi tožničine odškodninske odgovornosti iz naslova mandatne pogodbe. Vendar predmetno nima relevantnega vpliva na njegovo obveznost plačila po podjemni pogodbi, saj bi šlo za uveljavljanje nasprotne (odškodninske) terjatve in bi moral predhodno postaviti ustrezen zahtevek (npr. procesni pobotni zahtevek, nasprotno tožbo).

Takšnega zahtevka ni uveljavljal, medtem ko ugovorne navedbe v tej smeri ne zadoščajo. Že na podlagi povedanega je bila pravilno in utemeljeno zavrnjena izvedba obeh v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov iz razloga njune nepotrebnosti. Hkrati je izvedbo dokaza s poizvedbami pri proizvajalcu predlagala le tožnica (nasprotna stranka), zato toženec v zvezi z neizvedbo tega dokaza ne more uspešno uveljavljati omenjene absolutne bistvene kršitve. Izvedba dokaza s sodnim izvedencem avtomobilske stroke je bila tudi sicer pravilno in utemeljeno zavrnjena iz ustavno dopustnih razlogov nepotrebnosti in neustreznosti (op. toženec je namreč zatrjeval, da sklopka, ki naj bi jo pregledal izvedenec, ni iz njegovega vozila, zato ni bilo razvidno, kaj naj bi izvedenec ugotavljal v zvezi s predmetno sklopko).

Toženec slednjega razloga s pritožbo niti ne izpodbija. Hkrati je izvedenca predlagal le za ugotavljanje dejstev v smeri, zakaj je prišlo do okvare sklopke in kako vonj po zažgani sklopki ne bi vztrajal celih 10 dni. Ni ga predlagal v zvezi z neustreznimi ravnanji tožnice pri uveljavljanju garancije, medtem ko je vprašanje "delitve tveganja med proizvajalcem, pooblaščenim serviserjem, ki ni prodajalec, in kupcem pravno vprašanje, za katerega je dokaz z izvedencem neprimeren. Kot je bilo že poudarjeno zoper pooblaščenega serviserja, ki ni prodajalec vozila, ni mogoče uspešno uveljavljati zahtevkov iz garancije.

Da, vprašanji vzroka okvare sklopke in pravilnosti garancijskega postopka (op. slednje vprašanje je pravno vprašanje, pri čemer se dokazi izvajajo le glede pravno relevantnih dejstev) sta bili sporni, vendar za presojo v tej pravdi iz zgoraj pojasnjenih razlogov nista pravno relevantni. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzroka okvare sklopke. Do pravilnosti uveljavljanja garancijskega postopka se je sicer opredelilo, vendar predmetno ni pravno relevantno in ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

10. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je tudi sicer navidezen očitek absolutne bistvene kršitve in le nedopusten poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Dogovor o popravilu vozila povsem zadošča za (pravni) zaključek o obstoju podjemne pogodbe. Dogovor o poskusu uveljavljanja garancije pa za (pravni) zaključek o obstoju mandatne pogodbe. Povsem dovolj je "analizirano", kaj je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama. Ni šlo le za dogovor o poskusu uveljavljanja garancije oziroma za brezplačno storitev v okviru garancije, kjer bi tveganje zavrnitve garancije nosila tožnica. Odveč je pripomniti, da je "toženčeva zgodba" že sama po sebi nerazumna in življenjsko nelogična. Že zgoraj je pojasnjeno, da v tem sporu niso pravno relevantne morebitne nepravilnosti ravnanj tožnice pri uveljavljanju garancije. Ob navedenem se pritožbeno sodišče do vseh pritožbenih očitkov v tej smeri ne opredeljuje, saj niso utemeljeni oziroma relevantni, ker ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

11. Neopredelitev do izpovedb ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka, pri čemer iz izpodbijane sodbe tudi sicer ne izhaja, da se sodišče v zadostni meri ne bi opredelilo do izpovedb zaslišanih v tem postopku. Le navidezno je uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev, s katerimi se uveljavlja nedopusten in posledično neupošteven razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (konkretneje zmotna dokazna oceno), s selektivnim sklicevanjem na nekatera ugotovljena dejstva (da je bilo popravljeno vozilo vrnjeno toženki, da je bil račun izdan šele približno pol leta po popravilu, da je vozilo izpolnjevalo vstopne pogoje za garancijo, ipd.) in z dodajanjem neugotovljenih dejstev (npr. da je bilo vozilo k tožnici pripeljano (le) zaradi uveljavljanja garancije, da je bil odprt garancijski nalog, ipd.). Izpovedbe so bile dokazno ocenjene (iz izpodbijane sodbe je razvidno katerim izpovedbam in njihovim delom je sodišče prve stopnje sledilo). Sklicevanje na vsebino nekaterih izpovedb (npr. kaj je izpovedal prevzemnik vozila in o čem je bil prepričan, ipd.) je zgolj navidezen in neutemeljen očitek bistvene kršitve, ki prikriva v sporu majhne vrednosti neupošteven očitek izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja (očitek zmotne dokazne ocene). Enako velja za izpostavljanje "odločilnega dejstva" o poteku časa pri izstavitvi računa, ki to niti ni in kar je nenazadnje pojasnjeno z neuspešnim poskusom uveljavljanja garancije. Sodba ima povsem zadostno argumentirane in konsistentne razloge o pravno relevantnih dejstvih, ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, ter jo je mogoče preizkusiti. Relevantnim navedbam toženca oziroma z njo povezani izpovedbi prevzemnika vozila sodišče prve stopnje evidentno ni sledilo. Pravno nerelevanten (glej razloge zgoraj) je del izpovedbe ene izmed izmed prič o normalnem poteku uveljavljanja garancije. Toženka je bila o zavrnitvi garancije vsekakor obveščena (glej npr. ugotovitve o telefonskem pogovoru, ki ga je prekinila), pri čemer ni razumljiva pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s "pravočasnostjo obvestila" o zavrnitvi garancije, kar nenazadnje niti ni pravno relevantno. Povedano sklepno, omenjeni očitek absolutne bistvene kršitve ni utemeljen.

12. Absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za očitek tako imenovane protispisnosti, ki je podana le v primeru, če sodišče v sodbo prenese vsebino dokaza, ki je dokaz nima. Takšna kršitev ni in ne more biti podana, če sodišče dokaz napačno dokazno ovrednoti. Napačna dokazna ocena je (kot je zgoraj že večkrat pojasnjeno) v sporu majhne vrednosti nedopusten in posledično neupošteven pritožbeni očitek.

Tudi v tem delu pritožbe toženec (med drugim) uveljavlja (neupoštevne) navidezne očitke absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica pri sprejemu vozila odprla delovni nalog (op. to je ugotovljeno ne samo na podlagi pričanja osebe, ki je vozilo prevzela na servis, ampak tudi delovnega naloga, ki sta ga predložili obe pravdni stranki). Priča, ki je pri tožnici sprejela vozilo, je izpovedovala tako o odprtju delovnega naloga kot o odprtju garancijskega naloga, zato je zapis sodišča prve stopnje, da je govorila o odprtju delovnega naloga, samo predmet dokazne ocene in ne pomeni očitane absolutne bistvene kršitve.

V 15. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno navedeno, kaj je izpovedal kateri izmed delavcev tožnice in kaj je sodišče prve stopnje iz vseh izpovedb, ki jih je dokazno ocenilo, ugotovilo. Nobene protispisnosti ni podane, ker dva izmed treh zaslišanih tožničinih delavcev nista neposredno komunicirala s tožencem oziroma osebami iz njegove sfere. Iz vseh izpovedb izhaja (op. dokazna ocena je), da tožencu nikoli ni bilo obljubljeno ali garantirano kritje popravila iz garancije oziroma brezplačno popravilo. Nesporno je, da je bilo vozilo takrat še v garancijskem roku, medtem ko nikjer v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da so tožničini delavci toženki predstavili postopek uveljavljanja garancije in jo seznanili, da bo v primeru zavrnitve garancije dolžna sama plačati popravilo.

V 15. točki obrazložitve je tudi povsem korektno povzeta bistvena vsebina izpovedbe delavca toženca. Nikjer ni zapisa, da je ta izpovedal, kako je le domneval, da bo popravilo krito iz garancije. Kaj naj bi predmetna priča še izpovedala, pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ni in ne more pomeniti očitane absolutne bistvene kršitve. Predmetna kršitev namreč ni podana tudi v primeru, če sodišče povsem prezre vsebino dokaza. Pričanje tožničinega delavca, ki je vozilo (očitno) popravil, niti ni pravno relevantno. V izpodbijani sodbi ni ugotovljenega razloga za okvaro sklopke.

Tudi zatrjevano selektivno povzemanje izpovedb ne more pomeniti omenjene absolutne bistvene kršitve. Potek garancijskega postopka ni pravno relevanten.

13. Že zgoraj je pojasnjeno, da je delno utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Toženec ni potrošnik. Vozilo je k tožnici pripeljal v popravilo in, ker je bilo v garanciji, je tožnica poskusila stroške popravila kriti iz garancije, ki pa jo je proizvajalec zavrnil. Sklenjeni sta bili podjemna in mandatna pogodba. Iz podjemne pogodbe je tožnica upravičena do plačila, iz mandatne pogodbe pa toženec ne uveljavlja ustreznega nasprotnega zahtevka. Vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje ni predmet zmotne uporabe materialnega prava, ampak pomeni nedopusten očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Garancijske zahtevke je mogoče uveljavljati zoper proizvajalca in prodajalca (glej 481. člen OZ). Tožnica je le pooblaščeni servis. Če garancije ni pravilno uveljavljala, je tožencu morebiti lahko odškodninsko odgovorna, vendar v tej pravdi toženec ne uveljavlja nobene nasprotne terjatve iz naslova kršitve mandatne pogodbe. Da, v konkretni pravdi je stroške popravila, ki ni bilo krito iz garancije, dolžan kriti toženec. In še drugače, v nobenem primeru jih ni dolžna kriti tožnica (podjemnica; pooblaščeni servis, ki ni prodajalec vozila). Tožnica rizika zavrnitve garancije ne nosi. Zavrnitev garancije je nesporno in eno izmed pravno relevantnih dejstev, pri čemer ni relevantno, zakaj je bila garancija zavrnjena. Povedano drugače, vseeno je, če gre za "interno odločitev proizvajalca." S strani toženca predložena sodba VSL II Cpg 127/2025 se nanaša na drugačno dejansko stanje (op. sklicevanje na predmetno sodbo v zvezi z dejstvi in dodajanje lastnih dejstev ter stališč pomeni le nedopusten poskus uveljavljanja očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) in na drugačen tožbeni zahtevek (glej razloge omenjene odločbe). Nikjer iz izpodbijane sodbe ni razvidna krivda toženca za nastalo okvaro, pri čemer gre hkrati za nerelevantno vprašanje.

14. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še njen preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari je pravilna, zato je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel in sam nosi svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 186,66 EUR.