VSL Sodba I Cp 1107/2024 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za plačilo 10.306,40 EUR s pripadki (I. točka izreka) in sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) povrniti pravdne stroške v višini 594,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi načina organizacije in izvedbe tečaja gorskega kolesarstva za otroke, stare sedem let, odločiti, da toženka objektivno odškodninsko odgovarja za nastalo škodo, saj gorsko kolesarstvo predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik nadalje zatrjuje obstoj krivdne odškodninske odgovornosti toženke, ker ni poskrbela za ustrezno zaščitno opremo otrok niti za ustrezno pripravljenost proge za tečaj gorskega kolesarstva ter pri izbiri proge, po kateri so se spustili mladoletni udeleženci, ni upoštevala njihove pripravljenosti in znanja. Po navedbah tožnika je pri zadnjem spustu, ko se je v skladu z navodili inštruktorice zapeljal po strmi progi za njo, po poti, po kateri še niso vozili, s kolesom zadel v kamen in padel. Ob tem poudarja, da je povsem nedokazano, da je bil prav tožnik tisti, ki ni upošteval navodil inštruktorice ter samovoljno zapeljal izven dogovorjene pešpoti, kjer je prišlo do padca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je do poškodbe mladoletnega tožnika prišlo med zadnjo vožnjo na triurnem tečaju gorskega kolesarstva. Sporno pa je bilo, ali je tožnik pri spustu upošteval navodila inštruktorice in vozil za njo po dogovorjeni pešpoti, kjer je zadel kamen in padel. Primarni očitek v tožbi je bil, da se je tožnik pri zadnji vožnji, ko se je v skladu z navodili inštruktorice zapeljal po strmi progi za inštruktorico in je šlo za pot, po kateri na tečaju še niso vozili, s kolesom zadel v kamen in padel.

V pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2020 je tožnik spremenil trditveno podlago, da je inštruktorica dala udeležencem na izbiro dve različni poti, in sicer težjo in lažjo. Po lažji poti so se udeleženci zapeljali sami, medtem ko bi jih pri težji poti spremljala ona, zadaj za njimi in jih opazovala z vrha. Tožnik se je odločil za težjo pot. Tožnik je tako odpeljal in naletel na oviro ter padel. V isti pripravljalni vlogi tožnik še navaja, da bi morala inštruktorica biti tista, ki bi vozila pred udeleženci in uravnavala hitrost vožnje.

V pripravljalni vlogi z dne 22. 2. 2021 tožnik ponovno spremeni trditveno podlago in trdi, da inštruktorica ni dala nobenih navodil pred spustom o tem, da se morajo voziti za njo ter po utrjeni poti, zato jih posledično tožnik niti ni mogel kršiti. V pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2021 tožnik spet spremeni trditveno podlago, ko trdi, da so se pred spustom udeleženci postavili v vrsto ter dobili navodilo, da se spustijo pred inštruktorico, ona pa se bo spustila za njimi in jih gledala. Pritožnikove navedbe glede navodil inštruktorice so nekonsistentne.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2020 in z dne 8. 3. 2021 zatrjeval, da je ravnal v skladu z navodili inštruktorice, hkrati pa je zaslišan izpovedal, da ne ve, ali mu je inštruktorica sploh dala kakšna navodila. Zato tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo konsistentnim navedbam tožene stranke o poteku dogodka, ki so podprte s prepričljivo izpovedbo inštruktorice, da pritožnik ni sledil navodilom inštruktorice in se je v nasprotju z njenimi navodili zapeljal proti cilju, pred inštruktorico, in nato sredi predvidene pešpoti z neprilagojeno hitrostjo zavil na travnik, kjer je padel in se poškodoval.

Ker je pritožnik škodo utrpel izven poti, ki jo je za vožnjo izbrala inštruktorica, odgovornosti za izbiro neprimerne poti ni mogoče naprtiti inštruktorici.

7. Nadalje tožnik v pritožbi zatrjuje obstoj krivdne odškodninske odgovornosti, ker toženka ni poskrbela za ustrezno zaščitno opremo otrok, saj je izvajalec tečaja navedel, da čelada s ščitnikom za obraz ter dodatni ščitniki za kolena in komolce niso potrebni in da zadostuje že običajna kolesarska čelada. Pritožbene navedbe tožnika glede neustrezne zaščitne opreme so pavšalne in ostajajo na ravni splošnih očitkov, saj niso podkrepljene z navedbo konkretnih pravil, standardov ali predpisov, ki bi za izvajanje tečaja gorskega kolesarstva določali obvezno uporabo določene vrste zaščitne opreme. Presoja krivdne odgovornosti namreč ne more temeljiti na naknadni in splošni oceni, kakšna zaščita bi bila po mnenju tožnika primernejša, temveč na presoji, ali je izvajalec ravnal v skladu s splošnim standardom dolžne skrbnosti in uveljavljeno prakso pri izvajanju tovrstnih športnih dejavnosti.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pojasnjuje, da gorsko kolesarjenje, vključno s spustom po strmem terenu, samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu pravil o objektivni odškodninski odgovornosti, temveč gre za športno dejavnost, pri kateri se udeleženec prostovoljno izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem. Od tistega, ki se takšni dejavnosti izpostavi, se zato pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator odškodninsko odgovarja le za škodo, ki nastane kot posledica njegove neskrbnosti, ne pa za škodo, ki izvira iz tveganj, ki jih šport prinaša sam po sebi. 1 Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da je bil v obravnavani zadevi udeležen mladoletni otrok. Presojo o tem, ali se otrok lahko udeleži določene športne dejavnosti, v takšnem primeru opravijo njegovi starši oziroma zakoniti zastopniki, ki so odgovorni za varstvo in vzgojo otroka. S tem ko so mladoletnega tožnika prijavili na tečaj gorskega kolesarstva, so sami ocenili, da je otrok glede na svoje sposobnosti in okoliščine sposoben sodelovati v takšni dejavnosti, ter sprejeli tveganja, ki so z njo neločljivo povezana. V odsotnosti okoliščin, ki pogojujejo objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke, je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda bremeni tožnika samega.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 VSRS Sodba II Ips 193/2017.