VSC Sodba Cpg 74/2025 · Višje sodišče v Celju

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

V izpodbijani sodbi je (kot bistveno) pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi neustrezni deli gasilskih cevi povzročili delovno nesrečo, in da je bil delavec seznanjen z varnim načinom dela ter posledično usposobljen.

Tožnica s kopičenjem številnih očitanih kršitev, ki niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo (glej teoretična izhodišča iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbenem postopku ne more uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16.206,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.364,35 EUR od 7.9.2019 dalje do plačila in od zneska 7.841,65 EUR od 6.12.2019 dalje do plačila ter (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna toženi stranki (toženki) povrniti pravdne stroške, pri čemer bo o njihovi višini po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava (Pravilnika o temeljnih kvalifikacijah za voznike motornih vozil (Pravilnik), Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2)) in uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane opustitve dolžnega notranjega nadzora, ki naj bi jo potrdil tudi izvedenec iz varstva pri delu. Omenjena kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in neopredelitev do zatrjevanega ne pomeni obstoja predmetne kršitve. Zgolj podredno velja dodati, da tožnica izpostavlja, kako bi ustrezen notranji nadzor, ki ga ni bilo in je zaradi tega prišlo do nezgode, izločil sporne dele gasilskih cevi iz uporabe in ugotovil, da delavec ni bil usposobljen za delo in da ni bilo izdanih ustreznih navodil za delo. Gre le za navidezni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katerim tožnica neutemeljeno želi spremeniti pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. V izpodbijani sodbi je namreč (kot bistveno) pravilno ugotovljeno, da ni izkazano, da bi neustrezni deli gasilskih cevi povzročili delovno nesrečo, in da je bil delavec seznanjen z varnim načinom dela ter posledično usposobljen. Hkrati je iz nje razvidno, da se toženki (oziroma osebam iz njene sfere, kamor spada tudi poškodovani delavec) uporaba delov cevi sploh ni zdela problematična. Povedano drugače in skladno z drugimi obširnimi argumenti sodišča prve stopnje, ki zares izrecno ne omenjajo pomanjkljivega nadzora, tudi pomanjkljiv nadzor ni v nobeni relevantni vzročni zvezi z nastalo nezgodo, saj je neutemeljeno tožničino zavzemanje, da bi nadzor preprečil delovno nesrečo (delavec je bil s pravilnim delom seznanjen in ni izkazano, da so neustrezni deli gasilskih cevi povzročile delovno nesrečo).

6. Tudi očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Tako imenovana protispisnost je lahko podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napačen prenos vsebine dokaza v sodbo, ki je dokaz nima. Takšna kršitev se sodišču prve stopnje ni pripetila. Iz celotne vsebine zaslišanj poškodovanega delavca; njegovega sodelavca, ki je bil "zadolžen" za tovornjak; in tehničnega vodje logistike in transporta je razvidno, da predmetna kršitev, ki jo tožnica neutemeljeno gradi le na izpostavljenih delčkih celotnih izpovedb, ni podana.

Sodišče prve stopnje je opravilo (op. po presoji pritožbenega sodišča pravilno) dokazno oceno izpostavljenih zaslišanj, ki tudi v primeru, če bi bila zmotna, ne pomeni očitane bistvene kršitve. Pritožbeno sodišče nenazadnje pritrjuje pravilni dokazni oceni predmetnih zaslišanj s strani sodišča prve stopnje. Celotna izpovedba poškodovanega delavca (op. najprej je izpovedoval, da ne ve, zakaj se je odpelo, zakaj je popustilo,...; nato je govoril o odpetju in o odtrganju traku; ipd....) vsekakor izraža pravilnost dokazne ocene, da ni mogel z gotovostjo potrditi, da so vzrok padca omenjene cevi, in da je sklepal, da je to možno. Predmetne dokazne ocene celotnega zaslišanja ne spremeni izpostavljeni odgovor na (eno od številnih) vprašanj, če misli, da so bile vzrok cevi, na katerega je odgovoril, da nič drugega ne more biti.

Drži, da je delavec tudi v Vprašalniku o nezgodi menil, da so deli cevi izrinili kavelj iz luknje, vendar tudi predmetno ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Obenem nobene tako imenovane protispisnosti in tudi ne zmotne dokazne ocene tudi ni razvidne iz dokazne ocene ekspertize izvedenca iz varstva pri delu. Enako velja za izpovedbo sodelavca "zadolženega za tovornjak" in za izpovedbo omenjenega tehničnega vodje. Da po oceni prvega ni verjetno, da bi lahko cev izrinila kavelj iz luknje, ni v nobenem nasprotju s tem, da je izpovedal, da je to težko.

Podobno velja za enako oceno drugega, ki je med drugim izpovedal, da je to zelo težko verjetno. Tožničini obširni lastni pritožbeni dokazni oceni izvedenih dokazov preprosto ni mogoče slediti, saj zanemarja celovito presojo posamičnih dokazov in vseh dokazov skupaj (glej metodološki napotek iz 8. člena ZPP). Neutemeljeno, izven konteksta in pomanjkljivo izpostavlja le posamične delčke izvedenega dokaznega postopka, ki bi ji lahko bili v korist, s čimer ne more uspešno izpodbiti celovite dokazne presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče sledi.

7. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da v celoti soglaša s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in se zato na tem mestu podrobneje ne povzema. Ker je bil poškodovani delavec seznanjen s pravilnim načinom dela, je že zato logičen zaključek, da je bil usposobljen za delo. Ta zaključek je nenazadnje potrdil izvedenec za cestni promet, ki mu je sodišče prve stopnje v tem delu "primarno" sledilo. Posledično so neutemeljeni in izven vsakršne relevantne vzročne zveze z delovno nezgodo očitki, da toženka ni izdelala ustreznih navodil za varno delo, da delavca ni usposobila za varno delo, ipd..

Ugotovljeno je, da neustrezni deli gasilskih cevi, niso povzročili delovne nezgode (oz. da ni izkazano, da bi jo). To je kot ena izmed možnih variant nastanka delovne nezgode tudi s strani angažiranega izvedenca iz varstva pri delu ostalo na ravni hipotetične predpostavke, medtem ko sodišče prve stopnje sklepanju poškodovanega delavca, ki je razvidno tudi iz omenjenega Vprašalnika, ni sledilo. Zato so izven okvira pravno relevantne vzročne zveze oziroma neutemeljeni tudi vsi očitki, da se je poškodovani delavec morebiti tisti dan prvič srečal s spornimi cevmi; da bi morale biti ob ustreznih navodilih, ob ustrezni usposobljenosti (za privezovanje tovora) in ob ustreznem nadzoru cevi odstranjene s traku in se ne bi uporabljale; da ni bilo nadzora nad opremo na vozilu in da niso bili redno izvajani pregledi delovne opreme; ipd..

Lastna in neutemeljena je dokazna ocena, da delavec ni bil ustrezno usposobljen za varno delo, ker, čeprav je opisal način varnega dela v bistvenem enako kot izvedenec, za razliko od izvedenca ni prepoznal dejstva, da so bile omenjene cevi neustrezne. Glede ugotovitev o usposobljenosti poškodovanega delavca za varno delo je sodišče prve stopnje sledilo vsem okoliščinam konkretnega primera (npr. delavčevemu opisu načina varnega dela in "primarno" mnenju izvedenca za cestni promet) in seveda ni sledilo le mnenju izvedenca iz varstva pri delu, kot to neutemeljeno počne pritožnica.

Izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu je bilo predmet dokazne ocene, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Zaključek o ustrezni usposobljenosti delavca je zaključek, ki ne temelji le na mnenju izvedenca iz varstva pri delu. Nenazadnje gre za pravni zaključek, medtem ko je naloga izvedenca ugotavljanje dejstev in ne sojenje. Sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ni sledilo mnenju izvedenca iz varstva pri delu. Da ni dokazil o ustreznem teoretičnem in praktičnem usposabljanju delavca in da je delavcu spričevalo (koda 95), ki ga mora obnavljati vsakih pet let, veljalo le do 10.9.2016 (op. do nezgode je prišlo 6.12.2016), niso okoliščine, ki bi kazale na delavčevo neusposobljenost, saj je delavec poznal varen način dela.

Da je šlo za usposobljenega delavca je ugotovil tudi izvedenec za cestni promet, in to kljub dejstvu, da ni obnovil kode 95. Tožnica s kopičenjem številnih očitanih kršitev, ki niso v nobeni pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo (glej teoretična izhodišča iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), v pritožbenem postopku ne more uspeti. Tudi morebitne kršitve zakonodaje (38. člena ZVZD-1 in 39. člena ZPCP-2) in zgoraj omenjenega Pravilnika ne morejo izpodbiti ugotovitve, ki je v konkretni zadevi pravno relevantna, in sicer, da je bil delavec (dejansko) usposobljen za varno delo, ter predvsem zaključka, da do nezgode ni prišlo zaradi neustreznih cevi.

Zatrjevane kršitve materialnega prava namreč niso v pravno relevantni vzročni zvezi z obravnavano nezgodo, čeprav gre po njihovi vsebini za kršitve predpisov iz varstva pri delu in cestnoprometnih predpisov. Predmetno je razvidno nenazadnje iz življenjskih, logičnih in razumskih razlogov. Da je bil nekdo (dejansko) usposobljen za varno delo, ni mogoče uspešno izpodbiti s sklicevanjem na dejstva, da ni razvidnih dokazil o njegovem ustreznem teoretičnem in praktičnem usposabljanju ter da mu je poteklo spričevalo (koda 95).

8. Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

9. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.