Sodba II Ips 109/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Šest let skupnega življenja, dejstvo, da je tožnica imela ključe od pokojnikovega stanovanja in dejstvo, da ni bilo razlogov za neveljavnost zakonske zveze med njima, zadoščajo za presojo o obstoju izvenzakonske skupnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožnica živela v izvenzakonski skupnosti s pokojnim J. P., ki je umrl 30.12.1997, in ima zato po njem dedno pravico. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da tožnica in pokojni P. J.

nikoli nista živela kot mož in žena na domu pokojnika; da tožnica ni imela ključev od hiše; da jo je pokojni odganjal tudi takrat, ko je prihajala na obisk, ker je imel probleme z njo in njenim sinom; da zaslišane priče niso ničesar vedele o življenju pokojnika in tožnice v P., temveč le o pokojnikovih obiskih pri tožnici v C.; da je imel pokojnik več žensk. Zato po mnenju toženca ni mogoče šteti, da sta tožnica in pokojni živela v izvenzakonski skupnosti, temveč le, da sta imela občasne stike. Zato toženec predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revident sicer uveljavlja dovoljena revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, vendar ju ne obrazloži.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka, če jih uveljavlja v reviziji, opredeljeno navesti, sicer jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Izjema so le kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, katerih obstoj revizijsko sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Takih kršitev vrhovno sodišče ni ugotovilo.

Nekoliko širše pristojnosti ima revizijsko sodišče tedaj, ko po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bilo med postopkom pravilno uporabljeno materialno pravo. Vendar je tudi pri tem vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na obeh stopnjah. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP namreč izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni več dovoljeno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bistvo spora med pravdnima strankama v tem, ali ima tožnica po pokojnem P. J. dedno pravico ali ne. Po drugem odstavku 10. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 13/94 do 40/94) dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.

Revident, čeprav odvetnik, ne uveljavlja materialnopravnih razlogov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev na drugi in prvi stopnji. Očitek sodiščema, da sta pomanjkljivo ugotovili pravno podlago spora, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine (zaslišalo tako toženčeve kot tožničine priče o tem, kako sta pokojni in tožnica živela, in predvsem kje sta živela). Ugotovilo je, da je tožnica živela pri pokojnem več kot 6 let, in sicer na njegovem domu. Ugotovilo je nadalje nekatere okoliščine, ki jih materialnopravno pravilno ni štelo za pravno odločilne (prijava stalnega prebivališča, občasni spori med partnerjema, občasni odhodi tožnice iz skupnega doma). Ugotovilo je še, da je tožnica imela ključe od pokojnikove hiše, predvsem pa, da ni bilo razlogov za neveljavnost zakonske zveze. Navedene ugotovitve je nato kot točne potrdilo še sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku. V reviziji zatrjevana drugačna dejstva ne morejo vplivati na odločitev, ker posegajo v dejansko in ne v pravno podlago spora.

Revizijsko sodišče na podlagi na prvi in drugi stopnji ugotovljenih dejstev ugotavlja, da je bil 10. člen ZD pravilno uporabljen.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP moralo zavrniti.