Appeal dismissed; correction of ruling requires material legal assessment of standing, not mere clerical fix.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appellant's request to correct a lower court's ruling regarding the standing of multiple plaintiffs. The appellant argued the ruling contained a clerical error in naming only the first plaintiff, citing provisions allowing either party to request procedural continuation. The court held that determining whether multiple plaintiffs share a unified legal interest requires a substantive material legal assessment, which falls outside the scope of a correction order. Consequently, the appeal was rejected as the requested remedy was legally unavailable for this type of error.
Legislator headnote
AI generateds. 342 (1977) ZPP; s. 328 (1999) ZPP: A correction order under these provisions addresses only clerical errors and does not permit a substantive review of the material legal standing of parties or the unity of their claims.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in prvostopenjski sklep potrdi.
[JEDRO]
Besedilo "kakšna stranka" iz drugega odstavka 217. člena ZPP (1977) oziroma drugega odstavka 210. člena ZPP (1999) pove le to, da lahko nadaljevanje postopka predlagata obe, tj. tožeča ali tožena stranka. Kadar pa je na eni ali drugi strani več oseb, je potrebna še presoja, v kakšnem materialnopravnem razmerju so si zahtevki oziroma tožniki ali toženci med seboj. Takšna materialnopravna presoja pa ni predmet popravnega sklepa.
[OBRAZLOŽITEV]
Višje sodišče v Ljubljani je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo popravnega sklepa, ki ga je vložila prva tožeča stranka. S predlogom je zahtevala popravo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 616/98 z dne 6.5.1998. Zatrjevala je, da bosta izrek in obrazložitev sklepa lahko skladna le, če bo iz izreka izbrisano besedilo "glede prve tožeče stranke". Pri tem se je sklicevala na določbe o mirovanju postopka iz 210. člena ZPP, ki je enak 217. členu tedaj veljavnega ZPP (1977).
Višje sodišče v Ljubljani je predlog zavrnilo. Menilo je, da prva tožeča stranka zahteva vsebinsko spremembo pravnomočne odločbe, za katero višje sodišče nima pooblastila ne v prej veljavnem 342. členu ZPP (1977) ne v sedaj veljavnem 328. členu ZPP.
Proti sklepu višjega sodišča je vložila pritožbo prva tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi trdi, da s predlogom za popravo sklepa ni zahtevala vsebinske spremembe odločbe. Prva tožeča stranka je, ko je vložila predlog za popravo sklepa, štela, da je sodišče glede na jasno določbo takrat veljavnega 217. člena ZPP (1977), v izrek sklepa pomotoma zapisalo, da gre za razveljavitev samo v korist prve tožeče stranke in ne obeh tožečih strank. Zato meni, da bi višje sodišče lahko navedeni sklep popravilo tako, da bi v izrek namesto "glede prve tožeče stranke" pravilno zapisalo "glede tožeče stranke" ali namesto "prve tožeče stranke" pravilno "glede na predlog prve tožeče stranke". Lahko bi tudi štelo, da je prepis izpodbijanega sklepa neskladen z izvirnikom, saj iz obrazložitve izhaja, da se "izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje". Poudarja, da nadaljevanja postopka ne povzroči odločba sodišča, temveč predlog katerekoli stranke. Zato gre za pomoto v smislu 342. ZPP (1977) oziroma sedaj veljavnega 328. člena ZPP. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo višjemu sodišču v novo odločanje.
Pritožba ni utemeljena.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da z vlogo, kakršno je vložila prva tožeča stranka, ni mogoče zahtevati poprave sklepa po prvem odstavku 342. člena ZPP (1977) oziroma vsebinsko enakem prvem odstavku 328. člena ZPP (1999) (za prvo tožečo stranko velja ZPP (1999) na podlagi prvega odstavka 498. člena tega zakona). Po tem določilu predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne, pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisov odločbe z izvirnikom. Višje sodišče v Ljubljani je to določbo pravilno razlagalo.
Pritožbeno sodišče soglaša z višjim sodiščem, da je prva tožeča stranka v predlogu zahtevala vsebinsko spremembo odločbe, in ne njene poprave. Predlog (vloga) za popravo sklepa vsebuje zahtevo po materialnopravni presoji pravilnosti sklepa opr. št. Cp 616/98, z dne 6.5.1998. "Poprava" v obravnavanem sporu namreč ni možna brez presoje, ali sta tožeči stranki enotna sospornika ali ne (201. člen ZPP (1977) oziroma vsebinsko enak 196. člen ZPP (1999)). Besedilo "kakšna stranka" iz drugega odstavka 217. člena ZPP (1977) oziroma drugega odstavka 210. člena ZPP (1999) pove le to, da lahko nadaljevanje postopka predlagata obe, tj. tožeča ali tožena stranka. Kadar pa je na eni ali drugi strani več oseb, pa je potrebna še presoja, v kakšnem materialnopravnem razmerju so si zahtevki oziroma tožniki ali toženci med seboj. Takšna materialnopravna presoja pa ni predmet popravnega sklepa.
Vrhovno sodišče končno še pripominja, da bi lahko tožeča stranka zoper sklep opr. št. II Cp 616/98 z dne 6.5.1998 vložila revizijo, če bi menila, da je tedaj pritožbeno sodišče pri presoji drugega odstavka izreka prvostopenjskega sklepa zmotno uporabilo pravila o sosporništvu. Sklep, s katerim je na pritožbeni stopnji (smiselno) potrjen prvostopenjski sklep o umiku tožbe, je sklep, ki sodi med sklepe iz prvega odstavka 400. člena ZPP (1977) oziroma prvega odstavka 384. člena ZPP (1999).
Ker pritožba ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo.