Sklep II R 118/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pooblaščenec tožeče stranke odvetnik ... iz Ljubljane se za žalitev sodišča v reviziji z dne 26.1.2000 pod II Ips 234/2000 kaznuje z denarno kaznijo 25.000,00 SIT. Izrečeno denarno kazen mora plačati na žiro račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. 50100-845-50727 v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

[JEDRO] Trditve o nezadovoljevanju minimalnih sodnih standardov, o favoriziranju krivice in kriminala, o odločanju po neznanih kriterijih in interesih, ne da bi se prebralo celotno zadevo, so take vrednostne ocene, ki so v nasprotju z vlogo, položajem in vrednotami, ki jim je zavezano sodstvo, pa tudi z razlogi v sodbah obeh sodišč v konkretni pravdni zadevi. Take trditve so objektivno žaljive.

[OBRAZLOŽITEV] Revizijsko sodišče je ob reševanju revizije tožeče stranke to vlogo odstopilo senatu treh sodnikov vrhovnega sodišča iz prvega odstavka 107. člena v zvezi s 7. točko 166. člena Zakona o sodiščih (Ul. RS, št. 19/94 do 28/2000), da odloči o značaju pisanja v tej vlogi. Pri reševanju same revizije je glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77. Zato je vrhovno sodišče tudi pri presoji o žaljivem pisanju v reviziji uporabilo določbe istega zakona. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec tožeče stranke celotno revizijo z dne 26.1.2000 prepletel z neprimernimi vrednostnimi ocenami sodb sodišča druge in prve stopnje, kot na primer, da sodišče podpira nizkotne nagibe, da so v našem sodnem sistemu nehali veljati zakoni gravitacije in podobnimi oznakami. Že sam začetek obrazložitve pa je začel z naslednjimi besedami: "Tako kot izgleda država, temu primerno je pravosodje, ki ne zadovoljuje niti najmanjših sodnih standardov in tako je razmišljanje tistih, ki dele pravico. Danes je jasno, da je favorizirana krivica in kriminal. Izpodbijani sodni odločbi potrjujeta prav to generalno ugotovitev. Kot da sodišče ni prebralo celotne zadeve in je odločilo po nam neznanih kriterijih in interesih." Razžalitev pomeni vsak napad na čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene. Proti takemu napadu je varovan tako posameznik kot tudi kolektivna oseba, v obravnavanem primeru sodišče. Pravkar v narekovajih povzeto pisanje pooblaščenca tožeče stranke v začetku obrazložitve revizije pomeni prav to, žaljivo vrednostno oceno sodstva na sploh in obeh konkretnih sodišč, ki sta odločali v tej pravdni zadevi. Trditve o nezadovoljevanju minimalnih sodnih standardov, o favoriziranju krivice in kriminala, o odločanju po neznanih kriterijih in interesih, ne da bi se prebralo celotno zadevo, so take vrednostne ocene, ki so v nasprotju z vlogo, položajem in vrednotami, ki jim je zavezano sodstvo, pa tudi z razlogi v sodbah obeh sodišč v konkretni pravdni zadevi. Take trditve so objektivno žaljive in skušajo jemati ugled sodstvu in konkretnemu sodišču, izražajo prezir in sejejo negativno razpoloženje do njiju. Svoje nezadovoljstvo z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje bi pooblaščenec tožeče stranke moral in smel uveljavljati s pravnimi razlogi, ne pa z žaljivimi vrednostnimi ocenami. Po prvem odstavku 110. člena ZPP/77 pravdno sodišče kaznuje z denarno kaznijo do 25.000,00 SIT tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Ker je vrhovno sodišče besedilo revizije, ki je povzeto v narekovajih, ocenilo za razžalitev sodišča, je pooblaščencu tožeče stranke izreklo denarno kazen v maksimalni višini 25.000,00 SIT, saj manjši znesek ne bi bil primeren glede na razmere v času razžalitve in glede na težo same razžalitve.