Sodba II Ips 165/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Imetnica stanovanjske pravice, ki se na dan uveljavitve SZ iz stanovanja ni izselila, čeprav po obisku na vojnem področju nekdanje SFRJ ni mogla priti domov, bi morala po določbi 117. člena SZ dati uporabniku stanovanja pravočasno privolitev za odkup, da bi ta lahko bil k odkupu legitimiran.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, naj ji tožena stranka proda dvosobno stanovanje št. 2 s kletjo v skupni izmeri 52,44 m2, ki leži v petem nadstropju stanovanjskega objekta v Ljubljani za kupnino, določeno po Stanovanjskem zakonu v znesku 758.469,90 SIT. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnikoma odreka že predhodno pridobljene pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Iz previdnosti prilagata tudi privolitev njune matere kot imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja, ki je bila dana dne 28.4.1995. Zadeva je specifična. Ni mogoče zanikati, da sta tožnika ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 bila uporabnika stanovanja. Uporabniki stanovanj pa so bili po določbah tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih dejansko imetniki stanovanjske pravice. Njuna mati je bila le formalni imetnik te pravice. Tudi uporabniki stanovanja so imeli po določbah Stanovanjskega zakona podlago za odkup. Celo podstanovalci imajo v skladu z določbo 149. člena Stanovanjskega zakona pravico odkupiti stanovanje, v katerem živijo. Ker izpodbijana sodba ugotavlja, da materi tožnikov imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju ni prenehalo, ni moglo prenehati niti tožnikoma.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ni obrazložila. Očitek, da niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi, meri na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodbi nižjih sodišč sta namreč dejanske ugotovitve primerno obrazložili, izpodbijano sodbo pa je v tej smeri brez pridržka mogoče preizkusiti. S tem je zavrnjen vsebinski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Odločilno je, da je mati pravdnih strank R. I. dne 19.10.1991, ob uveljavitvi SZ (Stanovanjskega zakona), bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Ugotovitev o tem vsebuje elemente dejanske in pravne presoje. Dejanski del ugotovitev ni bil sporen: že iz trditvenega gradiva tožeče stranke je razvidno, da je mati v septembru 1991 odšla v Bosno le na obisk k svojim staršem, da pa se ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer. Iz te ugotovitve pa sledi pravno sklepanje, da je dne 19.10.1991 še vedno bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju. Tako sklepanje sprejema tudi revizija. Ker pa je na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona bila imetnica stanovanjske pravice, je tisti del revizijskih razlogov, ki oba tožnika kot uporabnika stanovanja (ožja družinska člana) že postavlja v vlogo imetnikov stanovanjske pravice, le hipotetičen: o tem bi bilo mogoče govoriti le, če bi se mati v septembru 1991 resnično izselila z namenom, da stanovanja ne bo uporabljala več za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb. Tožnika kot uporabnika stanovanja torej pred uveljavitvijo SZ nista pridobila pravic, ki bi ju po določbi 117. člena SZ - ne glede na ravnanje imetnice stanovanjske pravice - legitimirale za odkup stanovanja.

Legitimacija za odkup stanovanja bi po določbi 117. člena SZ tožnikoma pripadala le ob privolitvi imetnice stanovanjske pravice. Take privolitve v postopku do pravnomočnosti sodbe nista predložila. Reviziji predložena privolitev z dne 28.4.1995 v postopku na nižjih stopnjah do pravnomočnosti ni bila obravnavana, zaradi česar o njej tudi v revizijskem postopku ni mogoče razpravljati (387. člen ZPP). Ne glede na to pa je iz podatkov spisa razvidno, da je tožeča stranka predlagala obnovo postopka s sklicevanjem na omenjeno privolitev kot nov dokaz. Vendar pa je bilo v obnovitvenem postopku (pravnomočno) ugotovljeno, da ne gre za obnovitveni razlog. Sodišče prve stopnje je namreč o tožbenem zahtevku odločalo dne 30.9.1997, privolitev, datirana z 28.4.1995, pa je bila sodno overjena že dne 12.5.1995. Z "novim" dokazom je torej tožeča stranka že veliko prej razpolagala, vendar v rednem postopku ni bil predložen.

Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).