Sodba II Ips 42/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 3,900.000,00 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici sicer nastala v prometni nesreči dne 5.10.1991, vendar pa v izvensodni poravnavi, sklenjeni med strankama dne 9.4.1992, ni zajeta. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo in zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za nadaljnjih 5,000.000,00 SIT, za prestani strah pa za nadaljnjih 300.000,00 SIT. Dosojena odškodnina naj se torej skupaj zviša za znesek 5,300.000,00 SIT. Sklicuje se na medicinsko dokumentacijo ter na izvedenski mnenji psihiatra in nevrologa, ki potrjujeta, da je tožnica veliko bolj prizadeta v vsakdanjem življenju, kakor pa to ugotavlja izpodbijana sodba. Pomembno je dejstvo, da je zaradi posledic poškodbe spoznana za invalida I. kategorije in invalidsko upokojena v najboljših letih. Pred škodnim dogodkom pa je bila krepka, delovno zagnana in polna življenjske energije. Duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti bo tožnica glede na svojo starost prestajala še najmanj 20 let, pri čemer bo tudi ves čas v skrbi in strahu za svoje zdravje. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977). Revizija ni utemeljena. Tožničino splošno stanje se je poslabšalo slabo leto po dogodku, ki ji je povzročil škodo. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njimi strinjalo, temelje pa predvsem na oceni, ki jo je podal izvedenec psihiater, je mogoče presoditi, da so se njene življenjske aktivnosti bistveno zmanjšale. Revizija, ki to poudarja s sklicevanjem na tožničino invalidsko upokojitev in s tem dokazuje, da je odškodnina, dosojena iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti prenizka, pa ne omenja, da je navedeno bistveno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v izpodbijani sodbi in sodbi sodišča prve stopnje upoštevano. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da so z odmero odškodnine iz tega naslova v znesku 3,000.000,00 SIT duševne bolečine tožnice upoštevane v zadostni meri. Neopredeljena organska motnja osebnosti in vedenja zaradi možganske disfunkcije z upočasnitvijo misli, motnjo koncentracije, slabšim spominom in utrudljivostjo (izvedenec psihiater) uvršča tožničin sindrom po pretresu možganov med hude oblike, vendar pa ne omogoča sklepanja, da bi tožnici, ki dela patronažne sestre ne more več opravljati, povzročila katastrofalno škodo. Kriterij primerljivosti s škodami podobnega obsega bi namreč omogočal zvišanje odškodnine iz tega naslova le ob ugotovitvi, da gre za katastrofalen škodni obseg. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče utemeljeno zagovarjati. Tožničino življenjsko funkcioniranje v vsakdanjem obsegu je namreč le (bistveno) oteženo, torej zmanjšano, ni pa izostalo. Uporaba določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki poleg individualizacije škodnega obsega zahteva tudi kriterij primerljivosti z drugimi podobnimi škodami, ne omogoča zviševanja odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Opisani razlogi pa obveljajo tudi pri presoji utemeljenosti višine odškodnine za strah. Sodba sodišča prve stopnje je v tem obsegu upoštevala vsa dejstva, ki slede iz izvedenskega mnenja in tožničine izpovedi in ki se nanašajo na obstoj intenzivnega strahu do časa, ko so posledice škodnega dogodka postale prepoznavne. Dolgotrajnost in intenzivnosti strahu za izid zdravljenja pa sta pogoja za pravno sklepanje o obstoju škode iz tega naslova. Ker so kriteriji za določitev višine odškodnine zaradi prestanega strahu tudi v primerljivosti s podobnimi škodami, je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko se je glede odškodnine za to škodo strinjalo z oceno sodišča prve stopnje, da bo satisfakcija z zneskom 200.000,00 SIT dosežena. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.