Sklep I R 37/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog za določitev drugega pritožbenega sodišča se zavrne.

[JEDRO] Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. člen ZPP je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek lažje opraviti pred drugim sodiščem. Predlagatelja takih razlogov ne uveljavljata. Njun dvom v "zakonito, pošteno in nepristransko" odločanje temelji na njuni oceni dosedanjega postopka, ta konkretna nepravdna zadeva pa je sedaj prvič v pritožbenem odločanju. Zato nezakonitosti pritožbenemu sodišču ne moreta očitati, zatrjevano pristranost pa sta le pavšalno navrgla.

[OBRAZLOŽITEV] V tej nepravdni zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Žalcu je s sklepom uredilo mejo med zemljišči udeležencev nepravdnega postopka. V pritožbi proti temu sklepu sta predlagatelja navedla, da jo naslavljata na tisto višje sodišče, ki ga bo na njuno zahtevo za izločitev Okrajnega sodišča v Žalcu in Višjega sodišča v Celju določilo vrhovno sodišče. To zahtevo sta obrazložila v dopolnitvi pritožbe in jo utemeljevala s trditvami, da sta zaradi številnih kršitev sodišča prepričana, da sicer spor ne bo nepristransko, pošteno in zakonito rešen. O njunem predlogu je delno odločilo že sodišče prve stopnje s sklepom, s katerim ga je zavrglo v delu, ki se nanaša na Okrajno sodišče v Žalcu. Predlagatelja sta se pritožila tudi proti temu sklepu. Višje sodišče je zahtevo oziroma predlog predlagateljev za določitev drugega pritožbenega sodišča poslalo vrhovnemu sodišču. To je sicer ne dovolj jasno vlogo predlagateljev štelo za predlog za določitev drugega sodišča za odločanje na pritožbeni stopnji, saj izločitev celega sodišča kot takega ni možna, predlagatelja pa tudi ne zatrjujeta, da je bil vsak od sodnikov Višjega sodišča v Celju v tej nepravdni zadevi že izločen, zaradi česar to sodišče ne bi moglo odločati o njuni pritožbi. Predlog ni utemeljen. Pogoji za določitev drugega pristojnega sodišča za postopanje v zadevi so določeni v 67. členu Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99), po katerem vrhovno sodišče takemu predlogu stranke ali sodišča ugodi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Temeljni namen delegacije pristojnosti po tej zakonski določbi je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek lažje opraviti pred drugim sodiščem. Predlagatelja takih razlogov ne uveljavljata. Njun dvom v "zakonito, pošteno in nepristransko" odločanje temelji na njuni oceni dosedanjega postopka, ta konkretna nepravdna zadeva pa je sedaj prvič v pritožbenem odločanju. Zato nezakonitosti pritožbenemu sodišču ne moreta očitati, zatrjevano pristranost pa sta le pavšalno navrgla. Da bi jo vrhovno sodišče lahko obravnavalo in upoštevalo, bi predlagatelja morala zatrjevati tako konkretno dejstvo, ki bi se nanašalo na vse sodnike pritožbenega sodišča in ki bi utegnilo vplivati na nepristranost teh sodnikov. Iz obrazloženega izhaja, da predlog za delegacijo ni utemeljen. Zato ga je vrhovno sodišče zavrnilo.