Sodba II Ips 15/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Na pravilno uporabo materialnega prava je treba tudi na revizijski stopnji paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vendar pa revizijsko sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženka bila dolžna tožniku plačati iz naslova nepremoženjske škode v posledici škodnega dogodka z dne 10.11.1994 še znesek 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo, v kateri povzame potek postopka, citira izvedenska mnenja, posebej s sklicevanjem na mnenje dr. P., iz katerega sledi, da je zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti ocenjeno s 40%, in meni, da gre za novo škodo, ki ob sklepanju poravnave dne 17.9.1995 še ni bila znana. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Napačna uporaba materialnega prava je po določbi 341. člena ZPP podana tudi tedaj, kadar sodišče določb materialnega prava ni uporabilo pravilno. Revident vidi omenjeno kršitev v tem, da sta sodišči druge in prve stopnje iz dejanskih ugotovitev napačno sklepali, da pri tožniku ne gre za novo škodo, ki je ob rednem teku dogodkov ni bilo mogoče pričakovati. Takšno stališče je mogoče razbrati iz vsebine revizijske trditvene podlage. Vendar pa pravna presoja glede vprašanja, ali je tožniku po sklenjeni poravnavi s toženo stranko, torej po 17.9.1995 nastala nova škoda, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju in oceni zbranih dejstev, torej na v določbi 8. člena ZPP vsebovani prosti presoji dokazov. Sodišče namreč odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, katera dejstva šteje za dokazana. Revizija, ki s citiranjem posameznih izvedenskih mnenj o domnevno nastali novi škodi, izpodbijani sodbi očita zmotno pravno presojo, v resnici graja sprejeto dokazno oceno. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Na pravilno uporabo materialnega prava je treba tudi na revizijski stopnji paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vendar pa revizijsko sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev. Revident namreč v podkrepitev revizijskega predloga ponuja le dejstva, ki so bila v dosedanjem postopku ugotovljena in ocenjena. Upoštevani sta bili dve novi izvedenski mnenji, na katerih podlagi je bilo sprejeto sklepanje dejanske narave, po katerem v tožbi opisano poslabšanje funkcionalnih in anatomskih posledic ni bilo nepričakovano, delno pa je bilo že predvideno v poravnavi iz leta 1995. Izvedenski mnenji sta omogočili sodiščema nižjih stopenj sklepanje, po katerem se pri poškodbi, kakršno je utrpel tožnik, artroza vedno razvije, čeprav hitrosti nastanka te spremembe ni moč predvideti. Pravno sklepanje, po katerem je bila predmet poravnave z dne 17.9.1995 tudi v tej pravdi vtoževana škoda, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju in sprejeti dokazni oceni. Glede napovedane operacije kolka pa je sprejeto pravilno stališče, po katerem zaradi te operacije tožniku škoda še ni nastala.

Ker tožniku nova škoda (poslabšanje zdravstvenega stanja) ni nastala, saj jo je bilo ob rednem teku stvari mogoče pričakovati, je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.