Sklep VII Ips 2/2006 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO] Sodišče dovoli obnovo sodnega postopka iz razloga 1. točke 85. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) le, če je samo ugotavljalo dejansko stanje.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki se je končal s sodbo opr. št. I Up 816/2000-5 z dne 14.7.2004, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2215/97-14 z dne 23.5.2000. Sodišče je ugotovilo, da obnova ni dovoljena, saj je tožeča stranka s to obnovo uveljavljala novo dejansko stanje in pravilno uporabo materialnega prava. Takšni razlogi ne spadajo med obnovitvene razloge. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoje navedbe iz predloga za obnovo. Trdi, da je navedeno stališče zmotno. Ponovno obširno pojasnjuje postopek podržavljenja in napake, ki so se dogajale v zvezi s prenehanjem bivše zadruge. Predlaga, da se zadružno premoženje vrne. Kot to pravilno navaja že izpodbijani sklep, je tožeča stranka v obravnavanem primeru predlagala dovolitev obnove postopka zaradi razloga iz 1. točke 85. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Dovolitev obnove na podlagi tega razloga je omejena z določbo 2. odstavka tega člena, ki določa, da se sme dovoliti obnovo le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. Ker pritožbeno sodišče v postopku, zaradi katerega je predlagana obnova, ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in je o pritožbi tožeče stranke odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, obnova postopka ni dovoljena. Prav tako ni dovoljena obnova postopka zaradi zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava. Tudi ta razlog – kot to pravilno navaja izpodbijani sklep – ne spada med obnovitvene razloge iz 1. do 9. točke 81. člena ZUS. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče, ki je odločilo o takšni zahtevi za obnovo postopka, pravilno odločilo, ko je predlog tožeče stranke zavrglo s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 89. člena ZUS. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja svoje navedbe v zahtevi za obnovo. Te navedbe je pravilno presodilo že sodišče, ki je odločilo o zahtevi za obnovo postopka. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določb 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z določbo 1. odstavka 72. člena in z uporabo določbe 76. člena istega zakona pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.