Sodba X Ips 449/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Odločba Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 ne opredeljuje kriterijev, ki bi omogočili, da se določeni družbeniki avtomatično štejejo za aktivne družbenike. Sodišče mora v vsakem primeru presoditi, ali je imel posamični družbenik vpliv na poslovanje družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS, zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 26. 11. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Davčnega urada K. z dne 26. 2. 2002, s katerim je prvostopni organ zoper tožečo stranko uvedel postopek prisilne izterjave neporavnanih obveznosti v skupnem znesku 144,213.052,02 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Navaja, da je bila družba A. izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod. Družbenika izbrisane družbe sta bila tožeča stranka in B.B., vsak s 50 odstotnim poslovnim deležem in obenem tudi zakonita zastopnika družbe. Po presoji sodišča prve stopnje to zadošča za ugotovitev, da se tožeča stranka šteje za aktivnega družbenika izbrisane družbe, skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imel popolnoma drugačen položaj kot družbenik B.B. Ni imel nobenega vpliva na poslovanje družbe. V nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, da ga je mogoče šteti za aktivnega družbenika na podlagi njegovega poslovnega deleža in položaja zastopnika izbrisane družbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno s citirano odločbo Ustavnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru presojalo, ali je imel tožnik položaj aktivnega družbenika. Zmotno je tako stališče revizije, da je odločitev sodišča v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Res je, da odločba Ustavnega sodišča ne opredeljuje kriterijev, ki bi omogočali, da bi se določeni družbeniki avtomatično šteli za aktivne družbenike. Navedena odločitev Ustavnega sodišča nalaga, da mora sodišče v vsakem primeru presoditi, ali je imel posamezen družbenik vpliv na poslovanje družbe. To je sodišče prve stopnje v tem primeru tudi pravilno storilo.

9. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila družba A. izbrisana iz sodnega registra po določilih ZFPPod. Družbeniki izbrisanih družb za dolgove izbrisanih družb odgovarjajo v skladu s 27. členom ZFPPod v povezavi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah. Ker je bil tožnik eden izmed dveh družbenikov izbrisane družbe, v kateri je imel 50 odstotni poslovni delež, bil pa je tudi zakoniti zastopnik, ga je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba šteti za aktivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega sodišče U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Njegova odgovornost za dolgove izbrisane družbe je tako podana.

10. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se Vrhovno sodišče do navedb revizije, ki so usmerjene v dokazovanje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni opredeljevalo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

12. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.