Sodba X Ips 1386/2005 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.11.2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, z dne 21.10.2003. Z omenjeno odločbo je bilo tožnici kot taksni zavezanki 1.) naloženo plačilo redne sodne takse v znesku 57.000,00 SIT, kazenske sodne takse v znesku 28.500,00 SIT in sodne takse za opomin v znesku 9.500,00 SIT, skupaj 95.000,00 SIT in 2.) odločeno, da mora takso plačati v 15 dneh po prejemu odločbe, sicer se bo taksa od nje prisilno izterjala in 3.) da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Glede na podatke upravnih spisov tožnica dolgovane sodne takse v postopku, ki ga je vodilo Upravno sodišče RS v Ljubljani pod opr. št. U 409/96, ni plačala v roku, določenem v 26. členu Zakona o sodnih taksah (ZST). Po prejemu obvestila omenjenega sodišča z dne 16.9.2003 je zato davčni organ v skladu z določbami 29. člena ZST izdal odločbo, s katero je tožnici naložil, naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in 50% pribitka nanjo kot kazensko takso ter sodno takso za opomin. Postopek davčnega organa je bil pravilen in zakonit. Obveznost plačati sodno takso izhaja iz samega zakona.

Tožnica v pritožbi navaja, da so vse njene pritožbe upravičene. Nalagalo se ji je visoke sodne takse, ki jih ne bo nikoli plačala. Vse izvira iz prvotnih davčnih odločb, ki so nezakonite. Zahteva povrnitev stroškov.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožničina pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je postala na podlagi iste zakonske določbe pravnomočna s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revidentka ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe tudi glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v 26. členu ZST, sporoči sodišče v nadaljnjem roku 15 dni pristojnemu davčnemu uradu, v katerem ima taksni zavezanec stalno prebivališče, naj takso prisilno izterja (1. odstavek 29. člena ZST). Ko prejme pristojni davčni urad sporočilo, izda odločbo, s katero naloži taksnemu zavezancu, naj v 15 dneh od prejema odločbe plača dolžno takso in 50% pribitek nanjo kot kazensko takso. Če taksni zavezanec v tem roku takse ne plača, se takse prisilno izterjajo in knjižijo na račun prihodkov od sodnih taks (2. odstavek omenjenega člena ZST). Zato je bilo glede na omenjene zakonske določbe materialno pravo pravilno uporabljeno in pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.