Sklep I R 159/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Zaradi okoliščine, da je članica ožje družine prvih dveh tožnikov del sodnega osebja sodišča, ki je sicer stvarno in krajevno pristojno za odločitev v sporu, bi bila lahko prizadeta objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča ali sodnika, kot nosilca sodne funkcije.

[OBRAZLOŽITEV] Za odločanje v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v B. OBRAZLOŽITEV: 1. Tožniki so zoper toženca na Okrajnem sodišču v A. 23. 11. 2009 vložili tožbo zaradi motenja posesti. 2. Okrajno sodišče v A. je predlagalo, naj Vrhovno sodišče določi drugo stvarno pristojno sodišče, ki bo v zadevi odločilo. Kot razlog za svoj predlog je navedlo okoliščino, da je vnukinja prvih dveh tožnikov A. K. na tem sodišču zaposlena kot višja pravosodna svetovalka in je po letnem razporedu dela razporejena tudi k sodniku, ki mu je bila zadeva dodeljena v obravnavanje, poleg tega pa opravlja posamezna opravila tudi za ostale sodnike sodišča. Ker gre za manjše sodišče, katerega osebje se vsakodnevno srečuje, bi lahko nastopil dvom v objektivno in nepristransko sojenje. 3. Za odločanje v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v B. 4. Ustava Republike Slovenije v 23. členu določa pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari in ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretni zadevi, kot tudi objektivni kriterij, ki zajema presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, pač pa se mora to odražati tudi navzven. Gre za tako imenovan videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni konkretni zadevi. 5. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti: Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 67. členu določa, da Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, pač pa lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Mednje po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije spada tudi okoliščina, da je članica ožje družine prvih dveh tožnikov del sodnega osebja sodišča, ki je sicer stvarno in krajevno pristojno za odločitev v sporu. Toda če bi to sodišče v sporu odločilo, bi bila lahko prizadeta njegova objektivna nepristranskost, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča ali sodnika, kot nosilca sodne funkcije. 6. V predlogu za delegacijo uveljavljana okoliščina utemeljuje prenos krajevne pristojnosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije za odločitev o sporu določilo Okrajno sodišče B.