VSL sodba II Cp 3639/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odstavku II. točka 1. v obrestnem delu tako spremeni, da zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov prenehajo teči dne 31.12.2001.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 49,26 EUR v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožena stranka je prišla v zamudo na dan, ko je bila vložena tožba pred italijanskim sodiščem. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo z dnem, ko je tožeča stranka s tožbo terjala plačilo od nje. Ker pa tožeča stranka plačila od tožene stranke ni terjala šele s tožbo s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 5. 2005, na kar se sedaj sklicuje v pritožbi, pač pa že 10. 3. 1992 pred italijanskim sodiščem, je v zamudi že od tistega dne.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnicama vsaki po 3.575,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakih 856,80 SIT od 10.3.1992 dalje do 31.12.2006, od 1.1.2007 dalje do plačila pa od vsakih 3,575 EUR, v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna plačati drugi tožnici znesek 6.500.000,00 SIT oziroma 27.124,01 EUR z zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper del sodbe, ki se nanaša na plačilo škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi navedene v 1. točki II. odstavka sodbe, se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče nepravilno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Začetek teka zamudnih obresti bi moral pričeti od dneva, ko je tožena stranka prejela tožbo s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 16.5.2005 in ne 10.3.1992, kot je to zmotno upoštevalo sodišče v prvostopni sodbi. Glede na to, da tečejo zakonite zamudne obresti od 10.3.1992 pa bi moralo sodišče upoštevati, da prenehajo teči z dnem 31.12.2001, v vsakem primeru pa, ko dosežejo glavnico. Sodišče je pri tem zmotno uporabilo določbo 277. člena ZOR, namesto 376. člena OZ in zagrešilo kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v izpodbijanem delu izrek sodbe ni razumljiv, saj v obrazložitvi sodbe ni navedeno, zakaj sodišče šteje, da zakonite zamudne obresti od zneska 856,80 SIT oziroma 3,575 EUR tečejo od 10.3.1992 do 31.12.2006 od 1.1.2007 dalje do plačila pa od vsakih 3,575 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je prišla tožena stranka v zamudo dne 10.3.1992, to je dan, ko je bila vložena tožba pred italijanskim sodiščem. Sodišče se je pri tem pravilno oprlo na določilo 324. člena ZOR, ki govori o tem, kdaj pride dolžnik v zamudo. Sodišče prve stopnje je štelo pravilno, da je tožena stranka prišla v zamudo z dnem, ko je tožeča stranka s tožbo terjala plačilo od nje. Ker pa tožeča stranka plačila od tožene stranke ni terjala šele s tožbo s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.5.2005, na kar se sedaj sklicuje v pritožbi, pač pa že 10.3.1992 pred italijanskim sodiščem, je v zamudi že od tistega dne. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na določilo 376. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Obresti, ki so od zneska 856,80 SIT pričele teči 10.3.1992 so do dneva uveljavitve Obligacijskega zakonika (1.1.2002) že dosegle oziroma presegle glavnico. Zato so v skladu s prej navedeno določbo prenehale teči. Upoštevajoč navedeno določbo Obligacijskega zakonika je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da tožena stranka dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov glavnice le od zapadlosti pa do dneva uveljavitve Obligacijskega zakonika, v presežku pa je potrebno tožbeni zahtevek v obrestnem delu zavrniti.

Ker je tožena stranka s svojo pritožbo delno uspela, ji je dolžna tožeča stranka povrniti sorazmerni del (½) pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. in 4. odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožene stranke se nanašajo na stroške sodnih taks za pritožbo.