VSL sklep I Cp 2447/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

[JEDRO] Zemljiškoknjižno sodišče je vezano na listino in na stanje v zemljiški knjigi.

[OBRAZLOŽITEV] Zemljiškoknjižna referentka je zavrnila zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice predlagatelja na nepremičnini parc. št. 2543, vl. št. 409 k.o. T.. Potem ko je predlagatelj ugovarjal, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo in potrdilo sklep o zavrnitvi vpisa. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se predlagani vpis na podlagi sodne odločbe, ki je le deklaratornega pomena, dopusti. Pritožba vsebuje vsebinsko enake razloge kot ugovor, bistveno pa je, da pritožba šteje, da je odločitev sodišča sicer strogo formalno pravilna, vendar preveč toga, neživljenjska in nepraktična. Ne gre za neko listino, temveč za sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in še za sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up – 128/2003 zavzelo stališče, da v primeru originarnega nastanka lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivnega, temveč le deklaratornega pomena. V konkretnem primeru iz zemljiške knjige izhaja, da se ugotovitev originarnega nastanka lastninske pravice nanaša na konkretno nepremičnino, ki je v času dolgoletnega sodnega postopka zamenjala številko. V okviru istega pravdnega postopka je bila izdana tudi začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odsvojitve. Ne more biti spora, da gre v konkretnem primeru za identiteto s sedanjo nepremičnino, parcelo 2543 k.o. T.. Zemljiška knjiga predlagatelja omejuje in mu ne priznava njegovih vsebinskih pravic. Pri sodni odločitvi o originarnem nastanku lastninske pravice ni potrebno strogo formalistično zemljiškoknjižno dovolilo, temveč sodišče zemljškoknjižno dovolilo kot nepotrebno celo zavrne. Pritožba se sklicuje tudi na judikat VSL43801, in pravi, da so vsebinski razlogi tudi danes sprejemljivi, čeprav je šlo za uporabo starejšega zakona. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zapisalo dovolj obširne in pravilne razloge o tem, zakaj je ugovor zavrnilo in sklep zemljiškoknjižnega referenta potrdilo. Z razlogi sklepa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Bistvene razloge je mogoče le ponoviti. Po 1. odstavku 31. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 mora biti nepremičnina v listini, ki je podlaga za glavni vpis, označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Ta znak pa je v primeru zemljiške parcele oznaka katastrske občine in parcelna številka kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. točka 1. odstavka 3. člena ZZK-1). Ni spora, da v sodbi označena nepremičnina ni označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Treba je torej odgovoriti le na pritožbene trditve. Kolikor gre za trditve o tem, da je odločitev preveč formalistična in toga, je treba opozoriti na določbo 124. člena ZZK-1, po katerem v zemljiškoknjižnem postopku zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisa v zemljiški knjigi. V zemljiškoknjižnem postopku je torej formalnost postopka povzdignjena v načelo. O tem, da je odločitev neživljenjska, tako ni mogoče govoriti. Tudi to ni bistveno, ali je listina sodba, ali „neka listina“, kot pravi pritožba. V 40. členu ZZK-1 je določeno, katere listine so podlaga za vpis. Sodba nima nič večje veljave kot kaka druga listina, ki izpolnjuje pogoje za vpis. Glede na povedano tudi ni jasno, zakaj in na kakšni podlagi naj bi v zemljiškoknjižnem postopku veljali milejši pogoji, če gre le za deklaratoren vpis in ne za konstitutivnega. Vprašanje začasne odredbe oziroma njenih vpisov v ničemer ne vplivajo na odločitev o predlogu za vpis lastninske pravice. Gre za dva ločena postopka. Pritožba trdi, da je sodna praksa pripeljala do zmanjšanja obličnostnih zahtev, ko pri odločitvi o originarnem nastanku lastninske pravice zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno. Vendar pa pritožbena trditev ne drži. Ne gre za zmanjšanje obličnostnih zahtev. Vprašanje, ali je potrebno zemljiškoknjižno dovolilo ali pa zadostuje že samo sodna odločba, se ne nanaša na vprašanje obličnosti, pač pa gre za materialnopravno vprašanje. Zemljiškoknjižno sodišče se vsaj v konkretnem primeru ni bilo dolžno ukvarjati z vprašanjem, kakšna je materialnopravna podlaga pridobitve lastninske pravice. Vezano je bilo na listino. Tako ni moč govoriti o tem, da zemljiškoknjižno sodišče kogarkoli omejuje. Za odločanje v tej zadevi je tudi nepomembno, ali je bil predlagatelj obveščen o spremembi parcelne številke. Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je do spremembe parcelne številke prišlo že zdavnaj pred izdajo sodbe (zemljiškoknjižni izpisek, list. št. 4). Sklicevanje na judikat VSL43801, II Cp 1535/98 ni korektno. V omenjeni zadevi namreč ni šlo za dve različni parcelni številki. Problem je bila okoliščina, da se površina in vrsta rabe v pogodbi in v zemljiškoknjižnih podatkih nista ujemali. Ne gre torej za primerljivo zadevo. Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in potrditi sklep zemljiškoknjižnega sodnika, hkrati pa dovoliti izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).