VSL sklep II Cp 1711/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Za pristojnost slovenskega sodišča ne zadošča dejstvo, da tožnik trpi svojo nepremoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije. Bistveno je, da je škodljiva posledica v njegovem primeru nastopila v kraju, kjer je tožnik utrpel telesne poškodbe, iz katerih izvirata njegova premoženjska in nepremoženjska škoda. Ni torej pomembno, kje in koliko časa se je tožnik zdravil.

[OBRAZLOŽITEV] : 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo, ker je ocenilo, da ni pristojno za odločitev v tem sporu. 2. Tožnik se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Ponavlja, da se je 16. 4. 2005 hudo poškodoval v prometni nesreči v Bosni in Hercegovini. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrglo njegovo tožbo zaradi mednarodne nepristojnosti. Res je do škodnega dogodka prišlo na ozemlju druge države, vendar je škodna posledica nastala na ozemlju Republike Slovenije. Tožniku je bila po nesreči v tuji državi nudena le nujna pomoč, že po dveh dneh pa je bil zaradi zdravljenja telesnih poškodb premeščen v RS. Tožnik je tako ne samo duševne bolečine, ampak tudi telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem in sekundarni strah, prestajal v RS. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je torej drugačno kot v zadevi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Mednarodna pristojnost sodišča je podana na podlagi 55. člena ZMZPP. 3. Pritožba ni utemeljena. 4. Tožnik pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni obrazložil. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep preizkusilo le glede tistih kršitev, na katere mora v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo. 5. Sodišče prve stopnje je pri presoji svoje pristojnosti pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da za odločitev v tem sporu ni podana pristojnost slovenskega sodišča. Takšna odločitev in posledično zavrženje tožbe imata podlago v 3. odst. 18. člena ZPP v zvezi z 29. členom istega zakona, kot je pojasnilo v izpodbijanem sklepu. 6. Tožnik ne oporeka dejstvu, da gre v obravnavanem primeru za spor z mednarodnim elementom. Ker je tožena stranka tuja pravna oseba s sedežem v tuji državi, je izključena splošna pristojnost slovenskega sodišča, kot jo določa 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP; Ur. list RS, št. 56/99). Podana pa ni niti posebna navezna okoliščina iz 55. člena istega zakona, po katerem je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodo dejanje ali če je na ozemlju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica. 7. Zmotno je pritožbeno stališče, da za pristojnost slovenskega sodišča zadošča dejstvo, da tožnik trpi svojo nepremoženjsko škodo na ozemlju Republike Slovenije. Bistveno je pač, da je škodljiva posledica v njegovem primeru nastopila v kraju, kjer je tožnik utrpel telesne poškodbe, iz katerih izvirata njegova premoženjska in nepremoženjska škoda. Ni torej pomembno, kje in koliko časa se je tožnik zdravil. Sodna praksa o tem vprašanju je ustaljena (poleg odločbe, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, glej še sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4092/2008 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 310/2007 ter drugi). 8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep. 9. Tožnik je s pritožbo propadel, zato po 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena istega zakona ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa.